Kazen za »naš« scenarij

Kakšna jesen nas čaka po strmem padcu bonitetne ocene Slovenije in posledično čedalje dražjem zadolževanju države, ki od petka spet presega psihološko mejo sedmih odstotkov? Se bo država lahko financirala? Bo denar za plače, pokojnine? Bomo zaprosili za evropsko pomoč? Kako varni so prihranki v bankah? To so vprašanja, ki si jih postavljamo državljani v teh vročih dneh, ko je večina politikov na (ne)zasluženem dopustu, peščica pa se samopromocijsko poti pred predsedniškimi volitvami.

Odgovore bomo bolje poznali prihodnji mesec. V vsakem primeru bo slovenska pot iz krize dolga in za državljane draga, dna pa letos še ne bomo dosegli. Pred petimi leti, ob prevzemu evra, smo opozarjali, da nam grozi portugalski scenarij (vključuje visoko zadolževanje in izvozno nekonkurenčnost podjetij ob sočasnem visokem proračunskem primanjkljaju). Po zaslugi upravljavcev naše države in gospodarstva se nam zdaj dogaja črni »slovenski scenarij«, ki poleg portugalskih vključuje še »španske« in »irske« prvine s prenosom gradbinskih in drugih izgub v bilančne luknje bank in državne blagajne.

Po lanskem padcu pokojninske in drugih reform ter vladni krizi je bila prelomna točka november, ko so pribitki na slovenske obveznice prvič presegli sedem odstotkov. Takrat so nas močno obsvetili žarometi mednarodnih finančnih trgov, ki nam ne prizanašajo: včeraj je pribitek na naše obveznice znašal kar 7,21 odstotka, kar je za pet odstotnih točk več, kot je pribitek na češke, in skoraj šest odstotnih točk več kot na nemške obveznice. S tem smo v isti ligi z Madžarsko in Španijo, državama, ki sta že zaprosili za tujo pomoč – in po takšni ceni se Slovenija ne more zadolžiti. Denarja torej ne bo, če pa bo, bo zelo drag. Predrag.

To ni presenečenje, saj iz Slovenije prihajajo same slabe novice. Naše težave so prepoznali vodilni tuji mediji (Financial Times, Spiegel, Bloomberg, FAZ itd.) in Slovenija zdaj izjemno hitro dobiva podobo »zgodbe o neuspehu«, ki se je bomo v prihodnjih desetih letih zelo težko otresli. V takšnih razmerah je precej iluzorno pričakovati atraktivne tuje naložbe in investitorje, ki bi, recimo, spet postavili na noge NLB, NKBM in Abanko.

Za tuje naložbenike je veliko razočaranje tudi sedanja koalicija. Njeni glavni akterji se vedejo, kot da se jim ne ljubi več vladati in da le še iščejo načine, kako bi odgovornost za morebitni bankrot države prevalili na politično konkurenco. Na dan, ko je agencija Moody’ s zbila oceno Slovenije blizu cene ničvrednih obveznic, je vlada prvič v zgodovini zavrnila proračunska izhodišča, ki jih je pripravilo njeno ministrstvo za finance. Neverjetno. Bo minister za finance Janez Šušteršič zato premieru Janši ponudil svoj odstop? To bi bila smiselna in politično kredibilna poteza. Sploh ker so razpoke v koaliciji (zlasti na relaciji SDS–DL) takšne, kot da smo tik pred volitvami. Predmoderna, nedržavniška in nekonsenzualna politika, ki blokira prav vse, kar ni v njenem kratkoročnem interesu, je škodljiva povsod, še posebno pa v majhni, izvozno naravnani in od tujine odvisni Sloveniji.