Kažipot za Evropo

Čedalje bolj odkrita ruska intervencija v Ukrajini, rastoča geopolitična tveganja onstran Sredozemlja, ustavljanje okrevanja evropskega gospodarstva. To so okoliščine, v kateri se bodo voditelji 28 članic zbrali na še enem kadrovskem vrhu EU in imenovali dva vodilna funkcionarja Unije. Pričakovano in tudi želeno je, da bo vrh v takih okoliščinah potekal gladko in da voditelji ne bodo več izgubljali časa v bitki za prestiž.

Pomembnejša kot imenovanje predsednika evropskega sveta, ki ima predvsem vlogo posrednika med članicami in spravljanja njihovih želja na skupni imenovalec, bo za ambicije EU izbira visokega zunanjepolitičnega predstavnika. Dosedanji predstavnici Catherine Ashton, ki je bila kot prva na novem položaju, v petih letih ni uspelo postati prava zunanja ministrica Unije. Razen v primeru manj strateških vprašanj, kakršno je urejanje odnosov med Srbijo in Kosovom, je bila bolj ali manj na obrobju diplomatskega odra.

Razlog za tako vlogo je vztrajanje vodilnih članic, ki se nočejo odrekati lastni zunanji politiki v korist neoprijemljive »skupne evropske hiše«. Tako je velika in finančno dobro podprta evropska zunanja služba bolj na stranskem tiru. Uresničitev želje mnogih, da bi EU v nemirnih časih dobila bolj odločno ter močno skupno zunanjo in varnostno politiko v prvi vrsti ni odvisna od kadrovske rešitve, ampak od pripravljenosti članic, da odločanje prepustijo večinoma Bruslju.

Pričakovanje o stapljanju zunanjih politik članic bo vsaj še nekaj časa iluzija. Toda v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem se premikajo težišča, je neizogibno spoznanje, da tudi največje članice izgubljajo vpliv brez skupnega, evropskega zaledja. Brez njega je stara celina laže žrtev strategije deli in vladaj. V dosedanjem spopadanju z novo rusko agresivnostjo je EU sicer uspelo obdržati enotnost, a cena za njeno doseganje je zamuda pri prepoznavanju razsežnosti grožnje.