Tiskane izdaje
Turistični rekordi ne prinašajo samo zadovoljstva in blaginje, ampak tudi skrbi. Če na primer poči kanalizacijska cev in je treba sredi glavne sezone za nekaj dni zapreti kopališče, je to dovolj resno opozorilo. Ali res lahko v nedogled zidamo turistične rekorde? Portoroško zaprtje plaže se je še dobro končalo – nihče ni zbolel in v turizmu ne govorijo o škodi.
Lahko bi si le želeli, da bi se vse nesreče končale s podobno minimalnimi posledicami na okolje, zdravje in na gospodarski rezultat. V piranski občini in državnih službah so se izkazali s hitro, odločno in učinkovito akcijo. Marsikje bi poskušali dogodek pomesti pod preprogo, in to za ceno najrazličnejših tveganj. Tega očitka zdaj ni.
Primer pa je načel nekaj vprašanj, ob katerih turistično gospodarstvo, župan najbolj razvite turistične občine pa tudi tisti, ki odgovarjajo za sistemske rešitve, ne bodo mogli ostati hladni. Na primer: do kakšne mere je še smiselno brezglavo loviti rekorde in kovati nerealne dobičke? Razvoj turizma je v piranski občini ušel izpod nadzora. Pa ne zato, ker bi hotelirji preveč uspešno polnili svoje hotele, ampak preprosto zato, ker se v občini vzporedno z urejenim in nadzorovanim turizmom vse bolj krepi tudi povsem nenadzorovana turistična pobuda.
Če pride v Ljubljano 20.000 turistov, se večjemu mestu to komajda pozna. Če pa se število prebivalcev v piranski občini poleti s 17.500 več kot podvoji na 40.000, je to povsem druga pesem. Ne poči samo kanalizacijska cev. Pred devetimi leti so zaradi zapleta pri popravilu vodovodnih cevi bakterije vdrle v vodovodni sistem in tedaj so imeli ljudje resne težave z zdravjem. Tokrat teh problemov ni. Se pa zato avtomobili gnetejo vsevprek, ker parkirišč ob morju ni dovolj. Na kopališčih je bitka za senco in za najlepše koščke obale. Komunalni delavci komaj še odvažajo smeti, na plačljivih cestah so zastoji, še malo, pa bi gostom lahko v suši zmanjkalo vode ... Če bi Hrvati hoteli, bi bil Portorož poleti suh.
Nadzor nad številom turistov ni pomemben zato, da država pobere, kar ji gre, in zato, da upravljavci potem lažje vzdržujejo in razvijajo infrastrukturo. Ampak predvsem zato, da bi strategi vedeli, kaj po tem, ko je zmogljivost presežena. V krajinskem parku Sečoveljske soline, denimo, bodo letos dosegli 50.000 obiskovalcev. To je maksimum, ki ga predvideva načrt upravljanja. Bodo upravljavci spoštovali to omejitev? Ali bodo v želji po dobičku raje zamižali na obe očesi? Bodo v piranski občini kdaj sklenili, da bi bilo smiselno omejiti število turistov?
Ne bodo, ker nimajo strategije, kako to početi, katerim turistom dati prednost, na kakšen način, s kakšnimi storitvami. Zdaj je čas za temeljit premislek in ukrepe. Sprejeti jih mora občinska uprava in nekaj nalog zahtevati tudi od države. Začenši z nadzorom turističnega obiska in s strožjim nadzorom kanalizacijskih izpustov. Destinacija z najvišjimi cenami v Sloveniji si vsej sreči navkljub ne sme dovoliti podobnih spodrsljajev in si ne more privoščiti spontane turistične ponudbe.
