Tiskane izdaje
Državni zbor je leglo neustavnosti, sprenevedanja, poniglavosti, samopašništva in … blata.
Zelo lepo je bilo pred časom slišati od predsednika države, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Pravzaprav je s tem poudaril pomen ustavnega reda in nam jasno povedal, kdo ima pri nas pravico odločati, celo ukazovati v tako organizirani družbi, kot je slovenska. Da o tem ni nobenega dvoma, je v ustavi razumljivo zapisano: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani (lepo, da sta omenjena oba spola) jo (namreč oblast) izvršujejo neposredno in z volitvami …« Kolikokrat bi morale državljanke in državljani slišati in doumeti besede predsednika, da bi se resnično zavedali, kaj pomeni imeti oblast.
Seveda pa resničnost kaže, da je to »neposredno« mogoče »izvrševati« z družbeno revolucijo ali pa, recimo, z množičnim odhodom na ulice. Druge oblike nimajo nobenega učinka ali pa so razdrobljene med obrobne posameznike in morda uporabne v ožjih okoljih, ne pa na državni ravni, ki jo obravnava ustava. Seveda ta vrhovna listina takih nasilnih dejanj očitno nima v mislih – če ustava na ljudstvo sploh kaj misli in je besedna zveza »oblast ljudstvu« zgolj obesek ali kravatna igla na izbranih oblačilih oblastnikov. Druga taka floskula pa je »z volitvami«, kar je seveda v današnjem prehajanju v novo dobo človeškega razvoja skrajno primitivna, preživela in zavajajoča oblika izvrševanja oblasti.
Vsakomur je povsem jasno, da s tem, ko ima državljanka oziroma državljan enkrat v štirih letih možnost narisati na neki dolg seznam, ki je večini vsebinsko španska vas, majhen krogec pri poljudni zaporedni številki, da s tem ljudstvo, se pravi mi vsi, ne »izvršujemo« nobene oblasti in je seveda tudi nimamo. Tiste krogce, ki jih je na zadnjih predčasnih volitvah – tako se imenuje postopek izvrševanja oblasti – vneto risalo 1.121.573 tu ali tudi drugod živečih ljudi, si je potem na vse mogoče načine okoli glave in okončin obesila peščica psihopatov in začela samopašno izvrševati »oblast ljudstva«.
Besedo »psihopati« (psihopat – značajsko, osebnostno neuravnovešen človek) sem uporabil po iztočnici sodnika evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjana M. Zupančiča v zadnji lanski Sobotni prilogi Dela. Ko je spraševalec rekel, da »če slišimo besedo psihopat, si predstavljamo, da so to ljudje z družbenega roba«, mu je sogovornik odgovoril: »To je povsem zgrešena predstava. Psihopati so v centrih moči – kapitalske, politične, vojaške moči. So izjemno učinkoviti. Psihopati so lahko impulzivni … Psihopat manipulira, se pretvarja, na treh odrih hkrati igra različne vloge. Sposoben je prepričevati, lahko je šarmanten, je neberljiv … Za vodstveno funkcijo je tako rekoč predestiniran.« Po naše rečeno, si taki ljudje domišljajo, da so za izvrševanje oblasti že vnaprej po božje izbrani, določeni in seveda nenadomestljivi.
Tako lahko navadni državljani – in seveda državljanke, če imajo čas in voljo – znova in znova brskamo po ustavi, da bi si vsaj približno prišli na jasno, kaj se pravzaprav pri nas dogaja in kje se je vse skupaj zalomilo, kajti norosti in poniglavosti se nezadržno poglabljajo in širijo. Na vse nas.
Sedaj so v ospredju poslanci, ki jim je nič hudega sluteče ljudstvo s svojimi narisanimi krogci velikodušno in v dobri veri prepustilo oblast za štiri leta. In ta cvet izbrancev sestavlja državni zbor ter odloča praktično o vsem v državi. Ustava sicer o njihovi odgovornosti ne reče ne bev ne mev, ampak tudi brez tega si lahko ljudstvo predstavlja, s kakšnimi gromozanskimi nalogami se morajo spopadati.
Že samo zavrnitev kandidata za predsednika vlade, ki ga je predlagal predsednik republike, jim je pobrala skoraj vso ustvarjalno energijo. In ko državljan z obrobja dežele gleda, posluša, bere, v kakšnih težavah je njegova država, se globoko zamisli. Z veliko občutljivostjo za stiske ljudi skuša razumeti poslanske travme. Si morete predstavljati, govori bolj sam sebi kot drugim, pred kakšno odgovornostjo so naši poslanci, ki nosijo neizmerno breme za vse nas? Skrbeti morajo za dostojno preživetje dveh milijonov ljudi.
Ustava lepo pove, kdo so poslanci. »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.«
Hm! Določilo je resda kratko, zgoščeno in pravzaprav ni zapleteno, toda očitno ni tako preprosto in razumljivo, kot je videti na prvi pogled, kajneda. Če namreč zapisano velja za vse in vsakogar v državnem zboru, potem v tej pravni državi nekaj ni v redu. Kaj ni v redu, boste rekli?
Vse, kar smo doživljali in spremljali v preteklih tednih in kar se vleče – in upravičeno lahko domnevamo, da se ne bo končalo – še naprej, je spoznanje, da poslanci sploh ne vedo za naša pričakovanja. Ne vedo, da naj bi bili spoštljivi, častivredni, odgovorni ljudje in da so predstavniki vsega ljudstva. Mogoče gre pri tem za različne ravni zavedanja in se zato tudi vedejo in odločajo svoji duševni, umski in čustveni inteligenci primerno. Morda je povsem nejasen in nedoločen pojem »predstavniki vsega ljudstva«. Očitno ta ustavna naloga močno presega njihove obče zmogljivosti. Potem seveda ni čudno, da se zatekajo v ozka grupaška okolja, iščejo v njih oporo in se, po zgledu živalskega boja za obstanek in preživetje, podrejajo vodjem »tropov«.
Tako smo prišli do ključne točke – »in niso vezani na kakršnakoli navodila«. Zaradi razumljivosti je treba nekaj pojasniti. Ustava ureja državno ureditev in so v njej določila o državnem zboru, ki ga sestavljajo poslanci državljanov Slovenije. Samo ti posamezniki in nihče drug ni član državnega zbora. In poslanci, da ponovimo, »niso vezani na kakršnakoli navodila«. Če pa človek ni vezan na kakršnakoli navodila, pa lahko – po vsej umljivi razlagi besed – preprosto rečemo, da morajo poslanci povsem samostojno in neodvisno delovati in glasovati po lastni modrosti, etiki, morali in v dobro vsega ljudstva. Vsak poslanec mora torej imeti – kot rečemo – hrbtenico in svoj ponos. Skratka – biti mora zaupanja vredna osebnost, ne pa podoben v tropu tulečim volkovom ali bebavim ovcam.
Pri vsem tem pa je najbolj pomembno tisto, česar v ustavi ni. V poglavju o državnem zboru namreč nikjer niso niti z besedo omenjene stranke in njihova vloga pri delu in odločanju državnega zbora, se pravi poslancev. »Državni zbor sestavljajo poslanci državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.« In pika. To je vse. Tudi v zakonu o poslancih stranke niso omenjene. V povezavi z vlogo poslancev pa so se, zanimivo, stranke znašle v poslovniku državnega zbora. Nikjer pa jim ni dana oblastvena funkcija.
Seveda je tako očitno, da so se politične stranke skozi stranska vrata lepo vtihotapile v državni zbor in celotni državni aparat, se dobesedno ugnezdile v miselne vzorce vsega ljudstva (na oblasti) in si povsem podredile politično življenje in delovanje v državi. Pri vsem tem je dovolj dvesto ljudi, da se rodi nova stranka. Sicer pa član stranke ali njihovih organov ne more biti vsakdo. V ustavi se je v povezavi s tem našel prostor za nekatere državne službe, kot so poklicni pripadniki obrambnih sil in policija, sodniki, državni tožilci, ustavni sodniki.
Pri najpomembnejših, ki bi jim moralo biti delovanje v strankah prepovedano, poslancih, pa se je ustava naredila gluho in slepo. Prav o tem, kako so se stranke pretihotapile v državni zbor, bi moralo že zdavnaj svoje reči ustavno sodišče, ki ima med vrsto pomembnih nalog napisano, da odloča »o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank«. In predsednik republike je prisegel, da bo spoštoval ustavni red. Kaj ni ustavni red tudi to, da stranke pri delu državnega zbora nimajo kaj iskati? In če je prisegel predsednik države, bi morali posamično prisegati tudi poslanci, kajti oni odločajo o najvitalnejših vprašanjih v življenju države. Sedaj pa je vse, kar se dogaja, strankarska farsa in poniglavost.
Čas je zrel, da slovenska demokracija prestopi v novo dobo, ki zahteva združevanje moči in resnično soodločanje ljudstva na oblasti. Informacijske tehnologije omogočajo, da se sliši ali bere glas vsakega posameznika, da ima ta možnost odločanja in da pometemo s strankarskimi posredniki in manipulanti. Sedanje stanje v parlamentu dokazuje, da poslanci niso verodostojni politiki in ne morejo več izražati ljudske volje ter upravljati državotvornih poslov.
Odločno je treba začeti graditi družbo inovativnosti, znanja, delovne odličnosti, ne pa se postavljati s papirji formalnega izobraževanja. Mladim je treba omogočiti, da bodo lahko prosto razvijali svoje talente ter umske in delovne zmožnosti. Njihov razvoj naj temelji na ustvarjalnih hotenjih, da bodo lahko v najbolj vitalnem obdobju svojega življenja po najboljših močeh delovali v korist družbe in lastnega duhovnega in materialnega napredka. Sedanje oblike izobraževanja so za novo dobo preživele, neskladja pa se kažejo v vse večji nezaposlenosti mladih, v krizah vrednot in naraščajočem depresivnem stanju vse družbe.
Dejan Verčič, profesor odnosov z javnostjo, je dejal: »Ustavno smo prišli do roba, ko bomo ali suvereno propadli ali pa se bomo suverenosti odpovedali. Bil bi že čas, da kdo zavpije, da je cesar gol in da sta ustava in pa volilni sistem, kakršna imamo, slaba. Potrebujemo novo družbeno pogodbo in ustavo.«
Da bomo to dosegli, je treba najprej počistiti državni hlev, in to nemudoma in učinkovito, kajti sicer se bomo v nakopičenem govnu vsi zadušili. Avgij, grški mitski kralj, je za težave našel rešitev. Imel je menda 3000 glav živine in njegovi hlevi niso bili očiščeni že 30 let. Herakleju, sinu Zevsa, grškega poglavarja bogov z Olimpa, je dal nalogo, da hleve počisti v enem dnevu. Silak, simbol moči, energije in junaštva, borec za pravičnost, ki ga upodabljajo s kijem in levjo kožo, je opravil dvanajst znanih junaških dejanj. Med njimi je očistil tudi Avgijeve hleve, tako da je skoznje usmeril rečni vodni tok. Uspelo mu je ubiti tudi hidro, strašno pošast z devetimi glavami, ki je živela v močvirju. Naloga je bila težavna zaradi njene velike regeneracijske sposobnosti, saj sta ji na mestu odsekane glave zrasli dve.
Pravijo, da še nismo na ravni grških razmer, in morda bi bil najem božanskega Herakleja predraga zadeva za naše vse bolj skrb zbujajoče finančno stanje. Pa tudi državni hlev ni toliko zasvinjan, upajmo, kot je bil Avgijev. Tako bi se ga dalo z Ljubljanico kar dobro počistiti. Večji problem je zelo strupena devetglava hidra. Ta nas vse dobesedno zastruplja in ubija. Iščimo torej domačega Herakleja. Morda je kje še kakšen Martin Krpan.
