Kdo brani liberalni Zahod?

Ne le ZDA, novega predsednika dobiva tudi Nemčija, in če se bo obdržal dogovor vladnih strank, bo to dosedanji zunanji minister Frank-Walter Steinmeier. Vidni socialdemokrat in najbolj priljubljeni politik države bo stopil v velike škornje nekdanjega vzhodnonemškega pastorja in oporečnika Joachima Gaucka, ki se poslavlja zaradi visoke starosti. Steinmeier v berlinski grad Bellevue prinaša dobro popotnico, saj ga imajo državljani zaradi strpnosti in pripravljenosti na dialog radi, čeprav mu nekateri očitajo preveč proruska stališča in preostre kritike prihodnjega predsednika tradicionalne zaveznice ZDA.

Imenovanje šele tretjega socialdemokrata na položaj predsednika Zvezne republike Nemčije pa vendarle nakazuje globoke spremembe v državi, ki jo Alison Smale (New York Times) po izvolitvi Donalda Trumpa v Belo hišo vidi kot zadnjo branilko liberalnega Zahoda. Natančneje: voditeljica berlinskega dopisništva ameriškega časopisa kot zadnjo mogočno branilko Evrope in čezatlantskih povezav vidi krščanskodemokratsko kanclerko Angelo Merkel, tej pa Steinmeierjeva kandidatura maje zaradi begunske krize in vzpona nacionalistične Alternative za Nemčijo že tako oslabljeni položaj.

Steinmeierjeva SPD že raziskuje teren za prihodnjo vladno koalicijo z zelenimi in Levico, ki je v minulih treh letih izgubila velik del stigme zaradi povezav z nekdanjo vzhodnonemško komunistično partijo in vsaj za zahodnonemško levico postala salonska politična sila. Angele Merkel si, nasprotno, ni mogoče predstavljati v koaliciji s Frauke Petry iz nacionalistične Alternative za Nemčijo, njeni nekdanji partnerji iz liberalne FDP pa bodo lahko veseli, če jim bo sploh uspelo priti v Bundestag, zato najverjetneje ne bodo mogli prevzeti stare koalicijske vloge.

Ni nujno, da bo celo predsedniška koncesija socialdemokrate prepričala v še eno vladno sodelovanje s konservativno unijo. Voditelj SPD Sigmar Gabriel – tako kot pred njim tudi prihodnji predsednik države Steinmeier – je v sodelovanju z alfa političarko Angelo Merkel prepogosto stiskal zobe, čeprav je ta vsaj v zadnjih treh letih privolila v večino njihovih socialnih programov. Nemški socialdemokrati bi radi šli na svoje in po begunski krizi, ki je kritično oslabila krščanskodemokratsko kanclerko, se jim zdaj ponuja prva resna priložnost.

Borka z izjemnimi strateškimi sposobnostmi, kakršna nedvomno je krščanskodemokratska kanclerka, lahko še preseneti, a tudi po zadnjem evropskem annus horribilis ni videti, da bi bila odgovornost na najvišjih nemških in evropskih položajih kaj manjša, zato verjetno presoja, ali ima za to dovolj moči. Stari celini še vedno grozijo begunska kriza in teroristični napadi, z izvolitvijo Donalda Trumpa za predsednika ZDA pa bo zgodovinsko čezatlantsko sodelovanje na preizkušnji prav v času, ko »neliberalni nedemokrati« v soseščini in svetu razkazujejo svoje mišice. Bolj kot nemški predsednik domačo in tujo javnost zanima, ali se bo Angela Merkel še četrtič preizkusila v boju za kanclerski mandat, in če se bo, ali lahko »zadnja branilka liberalnega Zahoda« tudi zmaga.