Kdo je glavni v šoli?

Osnovna šola je postala prostor, kjer velikokrat ne velja moč argumenta, ampak argument moči.

Objavljeno
01. november 2013 17.06
Nagrajena osnovna šola v Brežicah, 18.9.2013
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Ideja o devetletki je bila bržkone smiselna. Otrokom bi z njo ponudili izbirnost in jim omogočili še eno obvezno leto šolanja. Vsi, tudi tisti s posebnimi potrebami, bi tako imeli možnost, da se dokopljejo do dodatnega znanja. Obenem bi se s tako šolo približali ureditvi, kakršno so poznali v drugih državah.

Mlada država, ki se je ravno postavljala na noge in iskala svoj prostor pod evropskim soncem, je želela biti sodobna tudi na šolskem področju.

A zapletlo se je pri realizaciji. Devetletka je že v prvem desetletju doživela številne manjše popravke. In ob njenem jubilejnem rojstnem dnevu se nanjo nihče več ni hotel spomniti. Razen morda izjem, kot je dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog, oče dveh otrok in član strokovnega sveta za izobraževanje. Pristojnemu ministru je poslal odprto pismo in ga pozval, naj vendar sproži razpravo o tem, kje je naša šola in kam gre.

Šola je namreč postala zbirokratizirana. Učitelji se kopljejo v administrativnih zahtevah, iz katerih je moč razbrati nezaupanje do njihovega dela in znanja. Učenci imajo pravice, na dolžnosti skoraj nihče ne pomisli. Če se kateri učitelj domisli, da jih bo vendarle naložil otroku in potem celo zahteva njihovo izpolnjevanje, se mu zlahka zgodi, da nadenj privihrajo starši. Če sami niso dovolj močni, si pomagajo z odvetniki.

Pravo tako vdira v vse pore šolskega sistema. »Osnovna šola je postala prostor, v katerem velikokrat ne obvelja moč argumentov, ampak argument moči; ko ni važno, kaj je prav, pač pa, kdo bo koga,« je v pismu zapisal Kristijan Musek Lešnik. To je ilustriral s primerom učenca, ki je zabrusil ravnatelju: »Vi mislite, da ste glavni na šoli. Niste. Jaz sem glavni na šoli.«

Dobrih učiteljev nihče ne nagrajuje. Slabih ni mogoče nagnati. Če ravnatelj koga odpusti, se mora zagovarjati celo pred starši, ki pogosto ne morejo vedeti za vse okoliščine takšne odločitve. Šolarji poznajo kopico definicij in dejstev, ki jih ponuja tudi spletni brskalnik, ne znajo pa razmišljati.

Ne znajo izraziti svojih občutij. Ne marajo šole. Na nacionalnih preizkusih znanja oddajajo prazne liste. Sporočajo, da so preobremenjeni, čeprav slovenska šola ne velja za najbolj zahtevno. Zakaj? Ker človeka ne obremenjuje samo tisto, kar je prezahtevno in česar zato ne zmore, ampak tudi tisto, v čemer ne vidi smisla.

In vendar pristojni ministri menijo, da je slovensko šolstvo med najboljšimi na svetu. Verjetno bi takšno res lahko postalo. A zato bi morali najprej analizirati dejansko stanje in razmisliti, kako naprej.

Sicer bodo šolniki še naprej bolj ali manj apatično sprejemali posege v svoje delo (spoznanjem v praksi se po njihovem prepričanju pri načrtovanju in spreminjanju šolskega sistema ne prisluhne na pravi način), tisti starši pa, ki ne želijo ali nočejo sami ali z odvetniki zahtevati »pravice« za svojega otroka, tiho čakali, da osnovna šola mine. Z upanjem, da - če jim že ne bo veliko dala - vsaj ne bo zelo škodila.