Vlada Marjana Šarca nam vlada en mesec. Če odmislimo protokolarne dogodke, ko je obisk gasilcev in spoznavni obisk pri predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju, je vlada prvo vsebinsko potezo naredila s pripravo osnutka proračuna za leto 2019. Pa to verjetno ni zaradi ekspeditivnosti vlade, bolj zaradi prisile, da pač moramo poslati osnutek proračuna.
Pričakujemo, da se bo vladno kolesje začelo vrteti hitreje, nekatere stvari so se nakopičile in vlada bo morala o njih odločiti čim prej, pač po sklenjeni koalicijski pogodbi in svojih prioritetah.
Po drugi strani so različne organizacije, podjetja in združenja pohiteli ter zagnali lobistične aktivnosti, verjetno po sistemu kdor prej pride, ima več možnosti, da bo uspešen. Kako dolgo bomo imeli (manjšinsko) vlado, je nehvaležno napovedovati, mandat so šele začeli, na mizi še ni bilo teme, ki bi vladajoče sprla.
Med tistimi, ki so pohiteli, opazimo, na primer, Združenje frank – zastopa imetnike posojil v švicarskih frankih –, to združenje je bilo do zdaj neuspešno, prisluhnil jim ni pravzaprav nihče in nove sestave državnega zbora in vlade so se lotili sistematično. Potem lobirajo različna domača in tuja podjetja, ki želijo vladi kaj prodati ali pa vsaj predstavljajo svoje izdelke, pogosto lobirajo različna državna podjetja, ki želijo zakonsko spremembo, ki bi jim koristila, ali pa za dodatni denar lobirajo različna veteranska združenja in druga društva.
Z lobiranjem seveda ni nič narobe, to je v mednarodnem prostoru, denimo, v Bruslju in ZDA zelo razvita industrija. Bolj problematično je lobiranje, ki ni prijavljeno, tako imenovano lobiranje na črno. Ko se dogovorijo na štiri oči. Neki napredek pri transparentnosti tega področja je bil narejen, saj si z nekaj kliki vsak lahko ogleda, kdo je pri kom (legalno) lobiral.