Kdo je zmagal, ni pomembno

O »debati stoletja« med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom.

Objavljeno
23. april 2019 06.00
Posodobljeno
23. april 2019 07.33
Žižek in Peterson FOTO: Delo
Če potegnemo črto pod nedavno soočenje med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom, je osrednji skupni imenovalec odzivov javnosti razočaranje. Še posebno ker naj bi protagonista razpravljala o najpomembnejših in usodnih univerzalnih in intimnih zadevah, in sicer o potencialni prihodnji svetovni ureditvi ter tovrstnih potencialih in pomanjkljivostih kapitalizma in marksizma. Ter o sreči. Nedvomno ne samo izjemno ambiciozna, temveč kar tendenciozna izbira, vendar po svoje tudi razumljiva – če želiš svetovno pozornost, boš seveda izbral velikopotezno topiko, nihče ne bi niti privzdignil obrvi, če bi se, recimo, namenila razpravljati o vlogi Sabine Spielrein v sporu med Freudom in Jungom.



Osrednji problem je kompleksnost terminov kapitalizma in marksizma, saj se pojavljata v nešteto različicah. Kar se tiče marksizma, variacije segajo od znosnih do brutalnih in zločinskih izpeljav, pri kapitalizmu pa bi zelo težko našli kakršne koli podobnosti in stične točke med modeli, na primer Norveške, Kitajske ali Kolumbije. Poleg tega se zdi potencial (neo)marksizma kot realne alternative bolj ali manj fiktiven, v prihodnje se lahko primerijo le kakšni amaterski poskusi v slogu Venezuele, ki pa so prej rezultat naključnih preobratov in kapricioznih liderjev kot premišljene uveljavitve teoretičnih modelov.

Izhodišče debate v Torontu je bilo tako že v izhodišču povsem deplasirano, da pa pogovor ni prinesel vsaj minimuma koherentnosti in finalnosti smisla, je seveda »zasluga« obeh razpravljavcev. Žižek je tokrat celo pripravil pisni referat, vendar bi težko rekli, da se je njegov nastop zato kaj razlikoval od dosedanjih. Kot vedno, je izbrana tema Žižku pač predvsem izgovor, da lahko vleče neskončne vzporednice med najrazličnejšimi resnimi in trivialnimi temami ter v isti sapi sestavlja in sesuva različne teoreme in jih ponazarja z anekdotami in šalami. To pomeni ad infinitum razvijanje tez in antitez ne glede na izbrano tematiko, zelo verjetno bi bil njegov uvodni nagovor povsem identičen, tudi če bi bila napovedana tema, recimo, problematika onesnaževanja oceanov pri ohranjanju tradicionalnih vrednot plemena Minangkabau na Sumatri.

Pri tem je seveda Žižku treba priznati eruditski vpogled v najrazličnejše filozofske, družbene in kulturne fenomene, lucidnost, domišljijo in predvsem mojstrsko spajanje navidez povsem nekompatibilnih prvin. Vendar je to ob vsej retorični briljanci tudi vse. Od tod tudi spor med Žižkom in Noamom Chomskim izpred nekaj let, ko se je ameriški jezikoslovec in politični aktivist obregnil ob Žižkova izvajanja, v katerih po njegovem mnenju za sicer sila imenitnim in domiselnim besednjakom ni niti resne teorije, še manj empirično preverljivih dejstev, prevladuje predvsem poza.

Za Žižka se zdi stvarni svet in večina ljudi v njem neznosno dolgočasnih, banalnih in nezanimivih, svet interpretiranja, predvidevanj in spekulacij je veliko bolj intriganten in razburljiv. Kar ne nazadnje potrjujejo tudi njegove številne izjave, ki so sicer izrečene ironično provokativno, kar pa še ne pomeni, da niso mišljene tudi resno. Nekako v slogu Immanuela Kanta, ki je dejal, da nikoli v življenju ni zapustil rodnega Königsberga, saj ni imel časa, ker je v svoji neizmerni vedoželjnosti želel iz knjig natančno proučiti vse dežele sveta. Seveda s tovrstnim kabinetnim pristopom načelno ni nič narobe, pri Žižku je težava v tem, da ga – v primerjavi s Kantom – privlačijo tudi (mednarodni) oder in njegovi reflektorji.

Kar se tiče Jordana Petersona, se je mož izkazal za neverjetno naivnega. Očitno se je posvetil predvsem organizacijskim nalogam, da bi »debata stoletja« potekala tudi v ustrezno imenitni gladiatorski areni, je dogodek umestil kar v največjo kanadsko dvorano za kulturne prireditve. Očitki, da se ni dovolj teoretično pripravil, so pravzaprav neprimerni, kako naj bi se v zgolj nekaj mesecih seznanil s tako obsežno in kompleksno materijo, kot je (neo)marksizem, da ne govorimo o vsej preostali strokovni literaturi, s katero Žižek suvereno operira. Peterson se je odločil za bližnjico, prebral je Komunistični manifest in sogovorniku nadrobil nekaj generalnih zamer, kar pa je bilo seveda veliko premalo.

Očitno Peterson tudi ni preštudiral Žižkovih strategij. Spet je zelo naivno sklepal, da bo pogovor potekal v slogu šolskega, taksativnega naštevanja prednosti in pomanjkljivosti kapitalizma in (neo)marksizma, vključno z matematičnimi izračuni in statistikami, pri čemer je seveda računal, da bo večina argumentov na njegovi strani. Ampak s tako poenostavljenimi formulami Žižka pač ni mogoče ujeti, kaj šele stisniti v kot, zato je Peterson hitro začel izgubljati tla pod nogami, saj mu manjkajo sposobnosti abstraktnega mišljenja, imaginacije in improvizacije.

Petersonova velika napaka je bila tudi odločitev za prenos srečanja v živo po spletu. Verjetno je bil prepričan o svojem triumfu, zato je želel, da si njegov trenutek zmagoslavja ogleda čim več ljudi, nekaj pa je bilo tudi podjetniških kalkulacij, saj je bil prenos plačljiv. Vendar je bil odziv pičel, prenos po medmrežju je plačalo le približno šest tisoč ljudi, tako majhno zanimanje pa je dober pokazatelj, da je bila »debata stoletja« pravzaprav predvsem velik marketinški balon. S prenosom je tudi zelo razjezil tiste, ki so odšteli petsto in več evrov za vstopnico ali pa so na dogodek pripotovali od daleč.

Se je torej izplačalo priti v Toronto? Seveda je pogovor v živo vedno bolj zanimiv kot sedenje pred računalniškim zaslonom, čeprav smo slišali malo inventivnega ali inspirativnega. Predvsem pa obisk kanadskega velemesta ponuja neposreden vpogled v sedanjo globalno realnost. Toronto je najbolj multikulturno mesto na svetu in v tem pogledu daleč presega tudi New York, London ali Sidney, več kot polovica meščanov je bila rojenih zunaj Kanade, vsako leto pride vanj sto tisoč novih migrantov z vseh koncev sveta.

Ob vsem spoštovanju do strokovnosti, teoretične podkovanosti in analitičnih sposobnosti, ki omogočajo relevantno refleksijo, klasificiranje in vrednotenje, je zato dragocen vsaj občasen vpogled tudi v dogajanje »na terenu«. Kjer – prav Toronto je vzorčen primer – skoraj nič ne poteka skladno s salonsko strukturiranimi družbenimi scenariji, pa naj gre za velike globalne korporacije, položaj etničnih, rasnih, verskih in drugih manjšin ali usode taksista iz Senegala, receptorja iz Bangladeša, kuharja iz Vietnama ali natakarice iz Paragvaja. Svet se vrti tako nepredvidljivo, da enačb ni več mogoče reševati analitično, v poštev pridejo le še principi teorije kaosa. Zato ni povsem neupravičen rek, da filozofija zlahka opravi s težavami preteklosti in prihodnosti, težave sedanjosti pa zlahka opravijo s filozofijo. In tako je pravzaprav povsem irelevantno, kdo je na odru Sony centra v petek domnevno zmagal in kdo izgubil.