Tiskane izdaje
Sindikalno brbotanje, opozorilne stavke in grožnje z njimi, ki smo jih lahko v posameznih podjetjih in panogah spremljali v preteklih mesecih, je včeraj doseglo kulminacijo v splošnem delavskem protestu pred hramom gospodarstva. Sindikati so se odločili strniti vrste in stopnjevati pritisk na tisto, kar zdaj javno izpostavljajo celo že nekateri liberalci: da morajo sadove gospodarske rasti uživati vsi in da bi se plače morale odzivati na razmere na trgu dela.
Delodajalci bodo morali počasi dojeti, da so časi, ko so lahko vehementno odpovedovali kolektivne pogodbe in na cesto metali delavce, ker je pred vrati stala vrsta drugih delavnih rok, so mimo. Tehtnica se trenutno zaradi vsesplošnega pomanjkanja delovne sile nagiba na stran delavcev in kdor tega ne vidi, bi si moral umisliti nova očala.
V razpravah o plačah (tudi nazadnje o minimalni) se predstavniki gospodarstva že leta zatekajo k istim argumentom – med drugim, da produktivnost naših podjetij ne omogoča višjih plač. S tem v resnici pljuvajo v lastno skledo, saj to pomeni, da menedžerji in lastniki v podjetjih niso dosegli premikov, ki bi omogočali ustvarjanje produktov oziroma storitev z višjo dodano vrednostjo in s tem višjih dohodkov. Da se to začne pri samem vrhu, je direktorjem in nadzornikom ta teden predaval tudi ugledni švicarski profesor.
Delodajalci vedno znova čudežno rešitev glede plačnih zadreg vidijo v nižjih davkih, češ da bi potem tudi oni z veseljem razvezali mošnjo in zaposlenim dali več. Država je lani tudi na njihovo pobudo dohodninsko davčno olajšavo za božičnice dvignila na 100 odstotkov povprečne bruto plače v Sloveniji, zato bo zanimivo videti, koliko družb bo delavce nagradili z dobrih 1600 evrov bruto. Za zdaj kaže, da ne prav veliko.
