Kdo se boji drugega tira?

Sedem let po tem, ko je bil sprejet državni lokaciji načrt (DLN) za drugi železniški tir Koper–Divača, o njegovih spremembah spet poteka javna obravnava. Državni uradniki in politiki nenehno sprejemajo nove in nove odločitve o tej progi, naš vlak pa še zmeraj sopiha na paro, nekje daleč v nejasni prihodnosti.

Mora res miniti toliko let, preden država začne graditi železniško progo? Pred dobrimi stotimi leti so potrebovali osem let od odločitve do konca gradnje 123 kilometrov dolge proge Trst–Poreč. Pred pol stoletja so se v Luki Koper, ko ta ni imela niti enega milijona ton pretovora na leto (danes jih ima 17 milijonov ton), odločili, da sami zgradijo prvi tir do Divače. Zgradili so ga v treh letih.

Potem ko so leta 2005 po vseh zapletih vendarle sprejeli DLN za drugi tir, je vlada leta 2008 sprejela uredbo o vodovarstvenem območju Rižane, s katero so post festum onemogočili gradnjo drugega tira. Kljub dejstvu, da bi nova proga potekala po območju tretje kategorije in da prvi tir poteka po vodovarstvenem območju prve kategorije. Vodovarstvena uredba torej ne omogoča, da bi zgradili novo progo z veliko višjimi ekološkimi standardi. Zato jo država poskuša dopolniti in postaviti nove pogoje, da bi bilo to mogoče. Problem so tudi deponije. Prvi DLN je predvidel dovolj deponij, a so v vmesnem času dve zasedli za gradnjo cest. Temu bi lahko rekli neznosna lahkost slovenskih lokacijskih načrtov.

Drugi tir ne bi varoval samo Rižane. Varoval bi tudi gozdove, ki vsako sušno obdobje lepo gorijo vzdolž proge. Drugi tir bi potekal 75 odstotkov v predoru in pokritih viaduktih, zato vlaka sploh ne bi bilo videti. V predor bi zapeljal pri Dekanih in se prikazal na plan pri Lokvi. Proge prav zelo drugače niso mogli zarisati. Če bi šli po stari trasi, bi bili ob varovani Rižani, če bi šli bolj »levo«, bi bili v Italiji.

Torej: ali hočemo vlak ali je bolj ekološki in gospodaren prevoz po cesti? Lahko razpravljamo v nedogled. Kot pri vetrnih elektrarnah. Samo odločiti se moramo. V ohromeli Sloveniji so se nekateri že odločili. Nepovratna sredstva EU za drugi tir iz iztekajoče se finančne perspektive (kakih 400 milijonov evrov) bodo morda uporabili za kateri drug projekt. In potem bodo slovenski logisti upali, da nam bodo odobrili denar v naslednji perspektivi.

Medtem je Evropa odločila drugače. Petega koridorja »ni več«, pomembnejša je proga od Baltika proti severnemu Jadranu. Ampak evropski strategi so zviti: na poti od Baltika do severnega Jadrana ni Slovenije. Moraš se pošteno potruditi, da narediš ovinek mimo. In se tudi v Sloveniji potruditi, da tega ovinka ne vidiš.

Kaj na vse to pravijo na Arsu, ko jih vprašamo, kako hitro bodo lahko odločili o okoljevarstvenem soglasju za novi tir? »Odločeno prav hitro gotovo ne bo.« Da nas ne bi presenetili. Takšen način sprejemanja strateško najpomembnejše proge v državi je simptomatičen za slovensko nrav. Kaj če bi za spremembo začeli varčevati pri lokacijskih načrtih?