Kdor skače, je Sloven'c

Po novi drami s srečnim koncem se je potrdilo, da ne kaže računati na vzpon na Olimp na račun meta.

Objavljeno
16. september 2013 13.37
Eurobasket 2013 Slovenija - Italija
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport
Kdor ni užival, ni Sloven'c, bi lahko v slogu navijaške poskočnice dejali po sobotni zmagi naših košarkarjev. Grki so namreč zaradi žilavosti in mojstrstva, da se izgubljenem položaju izmuznejo v zanje ugodne vode, vedno kapitalna trofeja. Precej manj so uživali privrženci poraženega moštva in nevtralni ljubitelji privlačne igre. Z izjemo nekaj vrhunskih potez Gorana Dragića, ki je prekosil tudi slovitega Vassilisa Spanoulisa, je dvoboj ponudil trdo bitko za sleherno deščico parketa. V njem je bilo veliko več zgrešenih metov kot uspešnih: zmagovalci so izkoristili komaj 34 odstotkov poskusov iz igre – za tri točke (36 %) so metali celo bolje kot za dve (33 %) –, Grki le 28 %.

Takšnih predstav smo se že navadili. Tik pred EP so naši košarkarji resda kazali zelo obetavno strelsko formo, toda ob zaostrovanju tekmečevih obramb so v dosedanjih sedmih nastopih le enkrat presegli mejo 45-odstotne natančnosti. »Rekord« so dosegli ob zmagi nad Španijo (47 %), najslabše pa so se odrezali ob porazu s Hrvaško (31 %), proti Grčiji in ob tesnem uspehu nad Češko (39 %). Izkupiček pa bi bil še skromnejši, če ne bi tako nezadržno jurišali v nasprotne napade. V soboto je bilo razmerje v »lahkih« koših kar 19:3 za Slovenijo, brez teh pa bi komajda zbrala kakšen koš iz neposredne bližine. Vseh pet slovenskih centrov je denimo skupaj zmoglo le enajst točk, čeprav je bilo razmerje v doseženih točkah z meti iz igre kar 52:34. Grki so skoraj polovico točk (31) zbrali s prostimi meti, ki so jih vešče izsiljevali v trenutkih napadalne nemoči.

Zmagovanje ob takšnih številkah zahteva svojevrstno umetnost vojskovanja in bojevniki Božidarja Maljkovića so se izurili v prave komandose. S srčnostjo in odločnostjo navdušujejo navijače in v povračilo črpajo s tribun dodatno energijo, poražene tekmece pa silijo k tarnanju. Češ, Slovenija igra v podobnem transu kot Turki na prvenstvih v Istanbulu ali kot Grki ob svojem evropskem prvencu leta 1987 v Atenah, povsod drugje bi se odrezala veliko slabše. Povedali pa niso nič novega. Slovenija prireja EP, da bi unovčila vse, kar se ji ponuja, in zato so se v vlogi gostiteljice zvrstile tudi njene predhodnice.

Vse bliže pa je ključna prelomnica. V četrtfinalu, ko moštva nimajo več možnosti popravnega izpita, je lahko pritisk na domače moštvo celo večji od pozitivnega vpliva navijačev. Takrat tudi sodniki praviloma spremenijo svoja merila in se prav nič ne ozirajo, kdo so domači in kdo gostujoči fantje. V dvobojih najboljše osmerice so hkrati še bolj pogubna nihanja v igri, na kakršna slovenski košarkarji niso imuni. V soboto so zaostali s 6:26 v pičlih enajstih minutah igre in ponudili Grkom priložnost za popoln zasuk.

Po novi drami s srečnim koncem se je potrdilo, da ne kaže računati na vzpon na Olimp na račun meta. Od 12 udeležencev drugega kroga EP so manj natančni le Finci, zato pa upanje krepita prvini, ki nista odvisni od dnevnega navdiha – obramba in skok. Slovenci so ustavili Grke 13 točk pod njihovim povprečjem, pri napadalnih skokih so prvi na prvenstvu in z njimi nadomeščajo, kar jim narava ni namenila, ko je delila merilne naprave. Zato gremo naprej: kdor ne skače ...