Keku je že uspelo, Katancu še ne

Sploh ne gre za ples na Copacabani, ki je oddaljena - gledano nogometno - več kot dejanskih 10.000 km.

Objavljeno
02. september 2013 01.19
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Težko je opisati navdušenje Rečanov nad Matjažem Kekom. »Forumaši« ga dajejo za zgled hrvaškim trenerjem, za navijače Rijeke je bog, obožujejo ga igralci in vodstvo kluba. Omrežil je tudi novinarje. »Kek je čudežno vodil tekmo v Stuttgartu. Remi je največji uspeh v zgodovini kluba,« je denimo zapisal Orlando Rivetti, komentator Novega lista in eden zadnjih novinarjev stare šole na Hrvaškem, ki je Kekov uspeh dvignil nad lovoriki v jugoslovanskem pokalu v letih 1978 in 1979 kot tudi zmago Rijeke nad Realom iz leta 1984.

Kek je relativno hitro našel sožitje s prebivalci ob Kvarnerju in si pridobil plebiscitarno podporo navijačev Armade, ki mu »ponujajo« dosmrtno pogodbo. Nekdo je zapisal, da je selitev 2500 Rečanov v Stuttgart spominjala na priljubljeno vsakoletno romanje Hrvatov v Međugorje. Brez pomoči gledalcev (Domžale, Interblock, Olimpija, ...) je seveda nemogoče napisati uspešno zgodbo. Obe plati zgodbe je v svojem mandatu na klopi Slovenije občutil tudi Kek. In to po svoji vrnitvi na položaj slovenskega selektorja čuti tudi Srečko Katanec, ki je na težavo nazadnje opozoril v petek opoldne. Srečko se resda sooča s težjimi okoliščinami, kot so v ambicioznem klubu na Reki pričakale Keka. Od novembra 2011, ko se je Mariborčan poslovil od reprezentance z zmago nad Srbijo v Mariboru, do februarja 2013, ko je Ljubljančan vodil prvo tekmo po vrnitvi na slovensko klop, se je namreč marsikaj spremenilo. Navijačev, ki so pred leti predvideli drugo slovensko nogometno pravljico in posledično množično drli v Ljudski vrt in nato tudi Stožice, skoraj ni več. Ali so obrnili hrbet reprezentanci, ali pa so bili le razočarani nad nogometno zvezo in njeno kadrovsko politiko, ni pomembno. To so »tempi passati«, pretekli časi. Srečko Katanec na to ni vplival, vajeti reprezentance je vzel v roke pred pol leta in odtlej napravil nekaj vidnih premikov na bolje, kot so reaktiviranje Milivoja Novakovića, določitev ustreznega igralnega položaja Kevinu Kamplu in vrnitev k poenostavljeni nogometni igri.

Prav zaradi globokega nezaupanja med navijači in reprezentanco, ki je vzniknilo v zadnjih dveh letih, bo prva tretjina septembra še bolj pomembna za prihodnost slovenskega nogometa. Kapo dol in čestitke Mariboru, kot bi rekel Katanec, toda ambasador nogometnega razvoja je povsod – z redkimi izjemami, kot sta denimo Anglija in Ciper – vendarle članska reprezentanca. Le ta lahko animira najširšo množico, najmlajše navduši nad nogometno igro in zbere največ denarja za nogometno družino. Pri vsem skupaj sploh ne gre za ples na Copacabani, ki je nogometno oddaljena več kot dejanskih 10.000 km. Navijače – tem nič ne uide – bi prebudila že brezkompromisna in učinkovita igra na petkovi tekmi z Albanijo, ki bi ponudila upanje na lepše čase za reprezentanco.