Kenguruji na Pokljuki

Koliko javnega denarja gre v državi vsako leto za kulturo, vemo – kot se spodobi za smotrno delujočo članico skupnega evropskega plemena – do skoraj zadnjega centa. Mediji in drugi zainteresirani ministrice in ministre za kulturo presojamo tudi po tem, kako iznajdljivi so pri potegovanju za resorska sredstva, nikdar pa ne smemo pozabiti, da je treba ob kulturnih denarjih upoštevati, kdo je pravi minister za kulturo – to je pravzaprav minister za finance. Gre za denar.

Vsako, čeprav minimalno spreminjanje krovnega zakona za kulturo ima odličen učinek, da postavi pred oči javnosti temeljna izhodišča trenutno vladajoče garniture, s katerih motri kulturni sektor. Ko je združenje Asociacija predvčerajšnjim napadlo osnutek predloga nove uredbe o samozaposlenih, je bilo to znova dobro vidno: kritiki pravijo, da je dvig kriterijev za upravičenost do pravice do plačanih prispevkov drastičen (čeprav mirno obdobje določa za pet, in ne za tri leta), ministru očitajo, da počne ravno nasprotno od tistega, kar je obljubljal (in kar so obljubljali še vsi ministri in ministrice v zadnjih letih), namreč, da bo njihove delovne in življenjske razmere izboljšal.

Izboljšave so očitno potrebni oni in sistem. Približno tretjina od 2700 samozaposlenih živi pod pragom revščine, tudi tisti, ki jim sicer minimalne prispevke za socialno varnost pokriva davkoplačevalski denar. Je torej sistem v celoti napačen? In kaj bi bilo, če prispevka države ne bi bilo? Turboneoliberalni pogledi, ki jih sodeč po tonu komentatorjev kulturnih zadev na spletu in drugod v podalpskih krajih nikakor ni malo, v revščini umetnikov ne vidijo hudega greha, češ da je to pač normalno (čeprav v državi, utemeljeni na kulturi) na trgu izkazano stanje. O subvencioniranju in umetnikih kot neškodljivih, nekritičnih državnih ljubljencih lahko beremo najrazličnejše traktate, ki dokazujejo, da se na takšen način podpira le povprečnost, ne pa vrhunska umetnost in da ni bilo nič narobe s kulturo, ki je bila od renesanse do 20. stoletja plačana iz zasebnega žepa. Madžarski pisatelj György Konrád je pred leti za škodljive za literaturo razglasil tako državni nadzor kot državne nagrade, neki avstralski igralec pa se pred leti ni mogel načuditi, da je v treh dneh bivanja v Sloveniji srečal večinoma redno, za nedoločen čas zaposlene igralce. Zanj je bilo to čudo. Mislim, da je to stanje primerjal s kenguruji na Pokljuki. Slovenski »pisatelji s statusom« se ob slikovitih opisih newyorških natakarjev, med katerimi mrgoli še nerealiziranih pisateljev, igralcev itd., zgolj vljudno nasmihajo, mislim si, da tudi ne bi zamenjali s črnogorskim pisateljem Vojislavom Pejovićem, avtorjem odličnega Ameriškega sfumata, ki ga je usoda odnesla v ZDA in sem ga te dni na nacionalnem radiu slišal povedati, da ima ob zahtevni zaposlitvi in dveh otrokih čas za pisanje le med vožnjo z vlakom na delo. »Petinštirideset minut v vsako smer na vlaku v Chicagu je moj sveti čas.« Ne, to je treba preslišati, v prerokovanih, a neuresničenih evropskih Atenah Josipa Vidmarja je vse drugače. In bolj zapleteno. In žalostno.