Kitajska stiska tudi nafto

»Popolnoma prezgodaj je, da bi govorili o krizi na Kitajskem,« je v soboto na novinarsko poizvedovanje odgovoril Carlo Cottarelli, eden od izvršnih direktorjev Mednarodnega denarnega sklada, ko je bil v Riminiju gost na poslovni konferenci.

Tako vprašanje kot odgovor zelo jasno ponazarjata, kaj trenutno najbolj skrbi gospodarstvenike po svetu – kako hitro in kako temeljito se bo ohladila rast na Kitajskem, kaj to pomeni za vse, ki želijo tja izvažati surovine in industrijske izdelke, in kako bo ta sprememba preoblikovala ravnovesja v svetu.

Gospodarski motor azijske velikanke že od leta 2010 teče vse počasneje – letos naj bi Kitajska po napovedih mednarodnega denarnega sklada dosegla »le« 6,8-odsotno rast. Ugotovitev, da je to še vedno tri- do štirikrat višja stopnja rasti, kot jo lahko pričakujemo v Evropi ali ZDA, očitno ni nikakršna tolažba. Trgi surovin so se na zmanjšanje povpraševanja že odzvali – cena nafte se je znižala na najnižjo raven v zadnjih šestih letih in pol, cene drugih surovin pa so celo na šestnajstletnem dnu.

Posebno zanimiva je cena nafte, kjer gibanja na trgu vedno odslikavajo tudi strateško merjenje moči med ključnimi proizvajalkami in porabnicami nafte. Črno zlato se je samo od junija pocenilo za 30 odstotkov, padec pa je dobil pospešek še z obeti, da bodo na začetku prihodnjega leta odpravljene sankcije proti Iranu in s presenetljivo potezo kitajske centralne banke, da devalvira svojo valuto.

Prvo obeta, da bo nafte na trgu, ki se »utaplja« v presežkih, še več (saj Iran potrebuje denar za obnovo države), drugo pa grozi s »svetovno valutno vojno« – razmerami, ko bi si države prizadevale za ohranitev konkurenčnosti z metodami, ki bi v svetovno gospodarstvo vnesle še več negotovosti.

Pogled nekoliko dlje v preteklost pa pokaže še drugo sliko naftnega trga. V času visokih cen so predvsem v ZDA izdatno pospeševali pridobivanje nafte iz skrilavcev. Ta razmeroma draga metoda (s proizvodnimi stroški, ki so pogosto nad 40 dolarji za sod) je ZDA sicer pripeljala na prvo mesto po količini načrpane nafte, povzročila pa je nelagodje v kartelu Opec, ki nafto pridobiva s precej nižjimi stroški. Njegove članice so se pod vodstvom Saudske Arabije odločile za obrambo svojega tržnega deleža in od novembra lani močno povečale količine nafte, ki jih ponujajo svetovnemu trgu. Ta strategija je potisnila ceno nafte dovolj globoko, da bodo na številnih novih poljih v ZDA prisiljeni ustaviti črpanje. Vendar se to ne bo zgodilo čez noč, po ocenah mednarodne agencije za energijo IEA se bosta ponudba in povpraševanje uravnovesila šele konec leta 2016.

Strateški boj za trg nafte je tako sovpadel z gospodarskim zastojem v državi, ki kupi pomemben del surovin. Lahko se zgodi, da bodo njihove cene ostale nizke kar nekaj let. Poceni surovine sicer lahko pripomorejo k hitrejšemu okrevanju gospodarstva na Zahodu, ni pa rečeno, da bo vpliv le pozitiven. Predvsem prepoceni nafta je v globokem nasprotju s cilji, za katere si tako imenovani razviti svet prizadeva že nekaj let. Na primer, ne spodbuja razvoja tehnologij za učinkovito izkoriščanje obnovljivih virov energije in tako ne prispeva k prizadevanjem, da bi odpravili vzroke za globalno ogrevanje.