Tiskane izdaje
Skrivanje vsebine obsežnih trgovinskih sporazumov med ZDA, Kanado in EU, ki še vedno spremlja dolgotrajna pogajanja, je prvovrsten škandal. Sporazumi, ki se še dodatno skrivajo za na videz nedolžnimi tehnokratskimi kraticami TTIP, CETA in TiSA, bodo namreč tako globoko posegli v življenje Evropejcev, da bi morala biti za države EU, ki se oklicujejo za demokratične, in za njihove politične elite, ki jih menda vodita morala in etika, takšna okultnost povsem nesprejemljiva.
Si morebitna liberalizacija pridelave gensko spremenjene hrane, privatizacija dobrin, kot je voda, in storitev, kot je zdravstvo, o katerih se, po dosegljivih informacijah, vpletene strani pogajajajo in ki posegajo v temeljne človekove pravice, res ne zaslužijo javne razprave in sodelovanja civilne družbe? Očitno ne. Usklajevanje, ki ga v imenu držav članic vodi evropska komisija, je tajno, članice pa so s potekom zgolj seznanjene.
Interesi multinacionalk so že pred desetletji institucionalno pohodili interese ameriških državljanov. EU jih je vsaj do začetka krize, ki jo je dodatno politično oslabila, še nekako uspevalo uravnovesiti. A kot kaže, so tudi ti časi nepreklicno mimo, saj napol zgrajena EU zaradi notranjih razprtij in neusklajenosti vse težje ohranja avtonomijo pred hudimi pritiski čezatlantskih »partnerjev.« Če so ZDA Evropski uniji sposobne vsiliti svojo nesprejemljivo politiko do sosede Rusije, kar se lepo vidi na primeru Ukrajine, zakaj bi bilo kaj drugače pri drugih politikah? Ni, in zato se ne gre čuditi sobotnemu protestu koalicije proti tajnim sporazumom, temveč ga gre pozdraviti.
Hvaležni moramo biti tudi pogumnežem z Wikileaksa, ki so pripravo spornih sporazumov sploh razkrili in omogočili državljansko akcijo, ki je stekla po vsej EU. To je tudi napoved, da emancipirana civilna družba ne bo, kot nesrečni Kafkov zemljemerec K, le nemo stala pred nedostopnim Gradom vse bolj nedemokratičnih evropskih institucij, ki se niti ne zavedajo absurdnosti birokracije in odtujenosti, ki jo povzročajo.
Tudi čudenje nad vse večjim evroskepticizmom v državah članicah, ki ga spodbujajo ravno takšne »klandestinske« prakse njenih institucij, prepuščamo evrokratom, ki jih izvajajo. Ob tem je svojevrstna ironija zgodovine, da so pred stoletjem prav ZDA, ki jih je takrat vodil napredni demokrat Woodrow Wilson, najbolj ostro protestirale proti tajnim sporazumom evropskih sil, ki so med drugim privedli do prve svetovne vojne.
Naša država, ki doslej ob pomembnih svetovnih temah, razen Drnovškove pobude za Darfur, ni pokazala politične hrbtenice, kaj šele proaktivne partnerske vloge v mednarodnih organizacijah, ki se jim je pridružila, bi storila modro, če bi razkrila vsaj svoja pogajalska izhodišča. Le tako se bo namreč izkazalo za resnično zatrjevanje, da se že ves čas zavzema za čim večjo transparentnost. Sicer bo ta vlada, kot je bilo v podobni situaciji s sporazumom Acta, ki so ga ljudje zavrnili na ulicah, prav tako deležna vse bolj utemeljenih očitkov, da služi interesom nekoga drugega, ne pa lastnim državljanom. To bi bilo dobro tudi zato, da pridejo na plano prednosti in koristi, ki jih sporazumi nedvomno prinašajo.
