Tiskane izdaje
Leta 2001 sem v ZDA preizkušal električno toyoto RAV4 in se ob tem spraševal, zakaj so električni avtomobili v resnici zanimivi. Odgovor je bil na dlani – ker obljubljajo, da lahko v relativno kratkem času in na relativno preprost način rešimo velik problem onesnaženosti zraka v mestih. Že takrat je bilo jasno, da je to zgolj relativno dober odgovor in da je problem onesnaženosti zraka v mestih tako zelo realno resen zdravstveni problem, da je treba najti konkretnejšo rešitev.
Od takrat do danes je postal problem samo še večji, kar pa ni presenečenje, saj smo že takrat vedeli, da bo tako. Tu ni torej nobene relativnosti. Da lahko s fosilnih goriv preklopimo na električno energijo relativno preprosto, v prevodu pomeni, da vemo, kaj je treba narediti, da bi električni avtomobili lahko v resnici postali enakovredna zamenjava za obstoječe. Relativno kmalu pa pomeni, da če vložimo ogromne količine denarja (verjetno predvsem davkoplačevalskega) v gradnjo osnovnega infrastrukturnega skeleta za množično električno mobilnost, postane zamenjava bencinskega avtomobila z električnim precej realnejša možnost.
Mogoče se vam to zdi klic k revoluciji, kar v resnici tudi je – klic k revoluciji razmišljanja, kako naprej.
Nešteto je težav in vprašanj, na primer na področju varstva narave, zdravstva ali prehrane, pri katerih kot družba in civilizacija (še) nimamo te sreče. Ampak če relativno hitro začnemo vlagati veliko denarja v pridobivanje zelene elektrike, kaj v resnici dobimo čez nekaj desetletij? V mestih boljši zrak. Toda je to naš cilj in zmaga?
V Sloveniji torej zamenjamo obstoječih 1,2 milijona vozil z 1,2 milijona električnih. Ostanejo prometne nesreče, kolone, stres, premalo parkirnih prostorov … Vse ostane tako, kot je, »le« smog v mestu se zmanjša. V resnici tudi ta ne izgine v celoti in seveda ostane tam, kjer kopljejo surovine za baterije, kjer izdelujejo avtomobile, reciklirajo, prevažajo sestavne dele in tako naprej. Interes držav in industrije je, da vse ostane natanko tako, kot je. Da pravila igre ostanejo enaka, le žoga naj ne bo več iz umetne mase, ampak iz ekološke, reciklirane in nasploh trajnostne. Tako ostane državi izjemen dohodek, ki izvira iz lastništva avtomobila, ohrani se celotna avtomobilska industrija s pripadajočo podporno industrijo, sprememba mobilnosti ne vpliva na razvoj turizma in tako naprej.
Vprašanje je, ali smo drznejšim vizijam razvoja mobilnosti danes kaj bolj naklonjeni kot takrat, ko je Nikola Tesla iskal rešitev za brezplačno elektriko za vse, ne glede na to, kje na planetu živimo. Njemu ni uspelo, saj je prevladal interes po ustvarjanju dobička tistih, ki so imeli ekonomsko-politično moč. Današnji čas je produkt takratne odločitve in tako živimo v superprodukciji ustvarjanja še večje količine istega, v našem primeru avtomobilov. Zdaj bolj ekoloških kot prej in jutri še bolj kot danes.
Zdi se, da je to največ, kar zmoremo po stotih letih ene vrste mobilnosti iztisniti iz sebe. Ne iščimo torej zgolj boljše okoljske rešitve za sodobno mobilnost, iskati moramo tudi novo ureditev družbe.
Mogoče se vam to zdi klic k revoluciji, kar v resnici tudi je – klic k revoluciji razmišljanja, kako naprej. Torej k razmišljanju, kako ohraniti trenutno blaginjo in razvoj, a se hkrati odreči avtu kot takemu. Avtu, ki je celotno prejšnje stoletje izdatno pomagal graditi udobje, ki se mu zdaj ne znamo in nočemo odreči. Pa ne samo v smislu prevoza, temveč predvsem v gospodarskem, izobraževalnem, političnem in kulturnem smislu.
