Tiskane izdaje
Pariz bo pričakal delegacije iz 196 držav in množico drugih udeležencev podnebnega vrha v izrednih razmerah. Le Bourget na severovzhodnem obrobju mesta bo v prihodnjih dveh tednih središče globalne podnebne diplomacije, ki se bo dan in noč ukvarjala z edinstvenim projektom. Ko bodo delegacije odšle iz Pariza, naj bi bil zakoličen sporazum, s katerim bi vsaj nakazali smeri razvoja pri zaviranju čedalje bolj uničujočega globalnega segrevanja po letu 2020. Odločali naj bi o prihodnosti planeta Zemlja.
Naloga je orjaška. Priprave so potekale več let, karavana podnebnih diplomatov se je selila iz kraja v kraj. Danes bo v Parizu dan voditeljev (Leaders Day), na katerega bo Barack Obama s sodelavci prišel s političnimi sporočili, a akribična priprava besedila, ki bi zadovoljilo vse, bo potekala do konca vrha. Glede na različen položaj, cilje in želje sodelujočih držav je skupni imenovalec skoraj neprepoznaven. Toda šest let po polomiji na vrhu v Københavnu je skupno vsaj zavedanje: posledice segrevanja občutimo vsi in moramo nekaj narediti. EU, ki na vrhu nastopa enotno, ima najbolj ambiciozne cilje. V evropski diplomaciji je pred vrhom vsaj nekaj optimizma. Veliko bi bilo narejeno, če bi na pogajanjih nastala vsaj na videz zavezujoč dokument za zniževanje izpustov po letu 2020 in čim bolj verodostojen mehanizem preverjanja. ZDA in Kitajska, ki so v Københavnu močno pritiskale na zavoro, so pripravljene na kompromis. Brez teh orjakinj in Indije, ki je po izpustih na tretjem mestu, ne more biti pravega premika.
ZDA, ki so pripravljene do leta 2025 znižati izpuste toplogrednih plinov za 26–28 odstotkov v primerjavi z letom 2005, se bodo morale ogniti sporazumu, ki bi zahteval potrditev v skeptičnem kongresu. Zgodba iz Kjota, kjer Billu Clintonu ni uspelo spraviti sporazuma skozi kongres, se ne bi smela ponoviti. Optimisti razumejo kot napredek seštevek danih zavez držav, po katerih bi se po izračunih programa Združenih narodov za okolje globalno segrevanje ustavilo pri 2,7 stopnje Celzija. To je sicer več od ciljnih 2 stopinj, a še vedno manj kot 4 stopinje Celzija, ki grozijo brez ukrepanja. Za tiste, ki neposredno občutijo učinke, denimo otoške državice z zviševanjem gladine morja, že cilj 2 stopinj ni dovolj ambiciozen, saj je ogrožen njihov obstoj. Na skupnem vlaku bodo morale biti države, bogate s fosilnimi gorivi, ki na pogajanjih sodelujejo s figo v žepu. Zanje načrtovana dekarbonizacija pomeni konec poslovnega modela, s katerim živijo dolga desetletja.
Tudi denar bo kočljiva tema. Manj razviti, ki se bojijo gospodarskih posledic zniževanja izpustov, zahtevajo od industrijskih sil, ki da nosijo »zgodovinsko krivdo« za globalno segrevanje, naj odprejo denarnico. Razviti Zahod se bo moral odločiti, kako zavreti renesanso poceni premoga. Izpusti CO2 so enostavno prepoceni. Razmislek zahteva življenjski slog. Sodobno kmetijstvo je velik vir toplogrednih plinov. Po enem od izračunov je polkilogramski zrezek glede izpustov bolj škodljiv kot 100 kilometrov vožnje po avtocesti. Svet bo po Parizu šele na začetku poti.
