Tiskane izdaje
Zima je prinesla upanje, da se Slovenija prebuja. Ulice so bile polne. Množice so pozivali k obračunu z vsemi političnimi elitami. Sporočila so bila prava: boj proti korupciji, nepotizmu, klientelizmu, vseprisotni lopovščini, neoliberalizmu, uničevanju socialne države in tako rekoč vseh humanističnih pridobitev dvajsetega stoletja. V Mariboru – uradni jezik »vseslovenske ljudske vstaje« je bila nedvomno štajerščina – je vstaja odnesla župana Franca Kanglerja. To je bil dokaz, da ulica lahko v resnici nekaj doseže.
Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) je protestom dalo nov zagon. Dva vodilna politika v državi – eden izmed njih je bil pred dvema mesecema zaradi poslov, povezanih s Patrio, obsojen na dveletno zaporno kazen – sta bila ujeta s spuščenimi hlačami. Razmere so bile idealne za začetek končnega obračuna s tatovi naše skupne prihodnosti. Osmega februarja se je na tretji vseslovenski vstaji, ki je bila delno tudi »odgovor« na – urbano proti orbanemu – dopoldanski Zbor za republiko, zbralo 30.000 ljudi. Civilna družba je vstala od mrtvih. Nova politična gibanja so dobila močan pospešek. Kljub temu da se je na proteste že v zelo zgodnji fazi dobesedno prilepila stara, upravičeno poražena ter idejno in etično popolnoma izžeta levica, se je v Sloveniji po dveh desetletjih pasivnega opazovanja sebe in sveta sprožila (samo)refleksija. Mladi so začeli brez zgodovinske prtljage govoriti o »demokratičnem socializmu«, čeprav je v današnjih časih dejansko najlažje biti prav marksist. To je formula, ki se vedno izide in je ideološko vedno na varni strani. Artikulirano se je govorilo in pisalo o neposredni demokraciji, samopreskrbi, omejitvi poslanskih mandatov, pravni državi, novih oblikah družbenega delovanja … Pojavile so se nove politične stranke »v nastajanju«. Dišalo je po programu prihodnosti. Imena in priimki vseh (!) politikov so upravičeno zvenela kot najbolj umazane kletvice. Odpiral se je prostor nove svobode.
Potem je padla vlada Janeza Janše. Človeka, ki je jezne ljudi na hladnih ulicah označil za zombije. In človeka, ki je bil, kot se je po njegovem političnem strmoglavljenju kaj hitro izkazalo, vrhunski šef protestniškega marketinga. Kar koli je rekel in kar koli je storil, je v svoji skrajni arogantnosti in manku empatije še dodatno podžigalo proteste. Dokler je bil živ Janša, je bila živa ulica. To je bil, poleg tega, da se protestniki nikoli niso zares množično podali pred ljubljansko mestno hišo, pred »ne-janšo«, neposreden dokaz, da so bili protesti v Ljubljani v nasprotju z Mariborom veliko bolj politični kot socialni.
Namesto da bi ulica po manevru umazane politične geografije, ki je z isto parlamentarno sestavo poskrbel za oblikovanje nove nenačelne koalicije in sestavo le navidezno začasne vlade z enako vnemo nadaljevala s protesti, se je uporniški duh čudežno pomiril. Vsaj na ravni množičnosti. Ta je za uspeh protestov, katerih etična substanca je zaradi polletne pasivnosti in tolerance »nove« vlade, ki se od prejšnje loči le po boljšem načinu komuniciranja, resno načeta – izjemno pomembna.
Bomo res morali jesti drek in se iti lov in nabiralništvo, podoba prazgodovine v prihodnosti, da bomo dojeli, kaj se dogaja in da nam niso ukradli le države, ampak tudi prihodnost? Da smo – v imenu konkurenčnosti in učinkovitosti – del velikega scenarija, ki južno Evropo nepovratno spreminja v prostor cenene delovne sile brez osnovnih delavskih in človekovih pravic? Ali kot je nekoč zapisal veliki judovski pisatelj Elie Wiesel, ki je preživel Auschwitz: »Zaradi brezbrižnosti človek umre še pred svojo smrtjo. Brezbrižnost je zame poosebljenje zla.«
