Tiskane izdaje
Ko je pred skoraj dvema letoma neki moški v Milanu v Silvia Berlusconija zalučal spominek ter mu izbil dva zoba in zlomil nos, se v Italiji še ni govorilo o njegovem odstopu ali finančni krizi. Precej pa se je govorilo o ozračju sovraštva in premierovi osebni agresiji. Skrbel je tudi za drugačno, populistično, razvratno (zabave bunga-bunga), celo klovnovsko podobo. Slavoj Žižek ga je takrat označil za »našega velikega« Kung Fu Pando, obraz s klovnovsko masko, pod katero je »prava oblast, ki deluje z brezobzirno učinkovitostjo«. Še več, Italijo in Berlusconija je označil za laboratorij naše prihodnosti.
Tu smo, pred našo prihodnostjo in »klovnom« Berlusconijem, ki je v soboto odstopil, nato pa napovedal svojo vrnitev. In res je, za komedijo njegovih protislovnih dejanj ne kaže gledati klovnovske predstave, ampak je treba biti pozoren na to, kako se v žepih tretjega najbogatejšega Italijana pretakajo milijarde evrov. Italijo je pripeljal popolnoma na rob finančnega zloma in za Slovenijo je slaba novica, da jo finančni trgi poslej obravnavajo skoraj že v paketu z Italijo.
Slovenija je bila v zadnjih letih pogosto videti kakor Berlusconijevo projekcijsko platno. Spomnimo se Janševega mandata pred nastopom svetovne in domače finančne krize. Priča smo bili kombinaciji razbrzdanega (in s tajkunskim napuhom podprtega) neoliberalizma ter fundamentalističnega populizma (afera Romi ...). Toda v ozadju je tekel hladno preračunljiv stroj, ki je mlel tudi prek medijske diskvalifikacije, kadrovskih čistk, veriženja z državnimi in zasebnimi deleži podjetij in podobno.
Spomnimo se Pahorjevega »kriznega« mandata, ki je stavil na ravno nasprotno od tega, kar je prevzel v politični štafeti: na medijsko nevmešavanje, na nediskvalifikacijo ter na strokovno (AUKN) kadrovanje in upravljanje v državnih podjetjih. A le kdo danes z izkušnjo TEŠ 6 še verjame, da za Pahorjem, ki je vzbujal vtis simpatičnega Bozota, ni hladno tekel naoljen kadrovski, lobijski in kapitalski stroj? Dva politično in ideološko raznorodna mandata v času enega Berlusconija sta pripeljala do podobnega, sicer manj spektakularnega, a komaj kaj manj katastrofalnega rezultata.
V soboto so ljudje rajali po rimskih ulicah in vpili na Berlusconija, da je klovn, predsednik Georgio Napolitano pa je, da bi rešil Italijo, nebogljeno sestavljal tehnično vlado. Pred Slovenijo so predčasne volitve, ki niso nič drugega kakor drugačna oblika izrednega stanja in nezmožnosti izvoljene politične elite.
Zato je prišel čas »prisilnih« alternativ. In nikakršno naključje ni, da sta se najmanj dve (Virant in Janković) takoj postavili ob bok opozicijski SDS (Janša), ki je dotlej veljala za absolutnega favorita. Čas vitezov se očitno izteka, kajti kjer ni kruha, ne more biti iger, in kjer ni teh, bledi podoba veselega in se prikazuje podoba žalostnega klovna. Res žalostno bi bilo, če bi Slovenijo ujela njegova zgodba, ko je panično tekal po mestu in smrtno resno vpil, da je požar zajel cirkus, pa so se mu vsi smejali.
