Klub za dobre čase

Kadar se vznejevoljijo Anglosaksonci, poskrbijo za razburljivo branje. Celo o tako majceni in neusodni državi, kot je naša. Poleg tega znajo nejevoljo prikriti z ravno pravo dozo humorja, da vse skupaj ne izzveni kot kataklizmična prognoza skorajšnjega konca. Pa čeprav njihova napoved ni obetavna.

Kratek zapis o Sloveniji v zadnji številki Economista je zaradi osrednjega sporočila, da je naša država naslednja kandidatka za evropsko finančno injekcijo, sicer odjeknil po deželi, a večinoma brez pomenljivo žlahtnih primesi. Za začetek brez šale enega od slovitih bratov Marx, Groucha, češ da se nikdar ne bi hotel včlaniti v klub, ki bi bil pripravljen sprejeti tudi njega. S to šalo se namreč začne poročilce o Sloveniji, ki da bi leta 2007, ko se je pridruževala evrskemu območju, lahko razmišljala podobno: če je Evroland pripravljen sprejeti tudi nas, potem to ni več posebno eliten in zaupanja vreden klub.

A poleg tovrstne iskrivosti je šla neopaženo mimo še vrsta vsebinskih poudarkov. Denimo ta, da je Slovenija krizo pričakala povsem nepripravljena in zato izjemno ranljiva. Janševa vlada je v obdobju 2004–2008, ko je domače gospodarstvo raslo po štiri-, pet- in večodstotni stopnji, delala in dopuščala tako rekoč vse, česar ne bi smela. Rast je bila gnana in napihovana z izdatnim zadolževanjem, zlasti podjetij in gradbenega sektorja v celoti. Vlada sama pa je, namesto da bi v dobrih časih odplačala vsaj del javnega dolga, tega celo povečevala. Prenapihnjeni balon je nazadnje počil, dežela pa je pod vodstvom nove, opravilno nesposobne Pahorjeve vlade zabredla v globoko recesijo.

Anglosaksonci pač zlepa ne prezrejo ključnih dejstev in jih ni mogoče odpraviti s cepetanjem o nekakšnem zlatem pravilu, ki da ga je nujno zapisati v ustavo. (Le zakaj? Da bi ga potem morda občasno upoštevali celo tisti, ki se sicer požvižgajo na sleherno pravilo, zakon ali dogmo?)

A če je omenjeno poročilce v Economistu le srednje razburljivo branje, je njihov obsežen zapis iz tedna dni prej o usodi celotnega evrskega območja precej bolj srhljiv. V tem vplivnem tedniku namreč povsem odkrito preigravajo najrazličnejše scenarije pred čedalje bolj verjetnim razpadom evroobmočja. Ker bi bila izključitev Grčije zelo draga in hkrati tvegano nepredvidljiva, nemški kanclerki priporočajo razmislek o izgonu vsaj še štirih evročlanic: Irske, Španije, Portugalske in Cipra (pa če imajo zlato pravilo zapisano v ustavo ali ne). Takšna radikalna poteza da bi bila precej bolj učinkovita in hkrati blagodejna za države, ki bi evro morda še hotele obdržati.

Čeprav je obsežna in drzna analiza mišljena kot strokovna, s številkami in grafi podprta provokacija in dodatna spodbuda Nemčiji, naj vendar že doseže učinkovite ukrepe za rešitev evra, je duh izpuščen iz steklenice: nobena tema ni več sveta, nobena poteza več nemogoča.

Že v nekaj tednih bo jasno, ali smo se, kot že tolikokrat doslej, tudi v primeru evra morda pridružili klubu, do katerega bi morali biti, prosto po Grouchu Marxu, precej bolj nezaupljivi. Že zato, ker nas je bil – s psihopolitiko, kakršno imamo – sploh pripravljen sprejeti medse.