Knjiga in jezik

Znova se razlegajo ogorčeni glasovi zaradi novele o visokem šolstvu. Tokrat ne razburja (neustrezno) financiranje univerz, niti morebitno vračanje sredstev, ki bi ga naložili neuspešnim študentom. Med Slovenci se širi strah – strah pred izginotjem njihovega jezika.

V spremembi 8. člena novele, ki govori o učnem jeziku, ne vidijo le (upravičene) grožnje slovenskemu strokovnemu in znanstvenemu jeziku, temveč seme zla, zaradi katerega bo angleščina izpodrinila slovenščino – kot je, pravijo nasprotniki novele, nekoč že irščino.

So njihove bojazni upravičene? Lahko drobna sprememba zakonskega člena sproži plaz, ki bo angleščini odprl vrata v visokošolske zavode in menda celo v srednje in osnovne šole? Slovenisti in pisatelji so prepričani, da lahko. V internacionalizaciji vidijo komercializacijo, celo privatizacijo.

Del javnosti meni, da je njihov strah pretiran. Slovenija je del Evropske unije in tudi za univerzitetne profesorje velja prost pretok trga dela. Slovenski znanstveniki lahko kandidirajo na razpise tujih univerz. In obratno: na slovenskih univerzah bi lahko poučevali, denimo, matematik iz Romunije, zdravnik iz Francije ali sociolog iz Portugalske. Sedaj tujci k nam prihajajo za približno tri mesece; študenti so s to izkušnjo ponavadi zelo zadovoljni.

Slovenisti in slavisti, pisatelji in jezikoslovci iz novele razbirajo, da bodo fakultete lahko izvajale celotne študijske programe v angleščini, če bo vanje vpisano večje število tujih študentov ali če bodo v programu sodelovali tuji učitelji. Prepričani so, da ni nobene varovalke, ki bi zaščitile slovenščino pred izgonom iz predavalnic. Privolili bi le v dikcijo, ki pravi, da mora univerza vse programe, ki jih izvaja v angleščini, izvajati tudi v maternem jeziku večinskega prebivalstva.

Snovalci novele zatrjujejo, da je varovalk dovolj. Že v prvem odstavku spornega člena piše, da je učni jezik slovenščina. Študijski programi pa se bodo po novem lahko izvajali v tujem jeziku, če se izvajajo tudi v slovenskem jeziku.

Mar to pomeni, da pravzaprav govorijo isti jezik?

Precej manj hrupa za – kar se zdi – nič bi bilo, če bi nasprotniki in zagovorniki prenehali pisati javna pisma in prirejati srečanja za prepričane, in si prisluhnili.

Snovalci novele bi potem morda naredili pomemben korak za krepitev strokovnega in znanstvenega jezika – denimo tako, da bi se nehali izgovarjati na avtonomijo in bi načrtovalcem meril za habilitacijo na univerzah jasno povedali, da pehanje za objavami v tujem jeziku šibi razvoj slovenskega jezika.

Nasprotniki spornega člena pa bi nemara doumeli, da so visokošolske ustanove zaradi zapiranja v slovenski jezik bolj zaprašene in okostenele, kot bi smele biti.

Slovenščino bolj kot angleščina ogroža nezanimanje mladih za pisano besedo v knjižni obliki. Za njen obstoj in razvoj bi vsi, ki jih skrbi izginotje, največ naredili, če bi poskrbeli za učne načrte, ki v otrocih ne zatrejo ljubezni do jezika, in za knjige, ki bi jih ti hoteli vzeti v roke.