Ko bančništvo ni več »business as usual«

Lahko je razumeti, da v banki Hypo Alpe Adria nočejo govoriti o razlogih za odstavitev vodstva svoje slovenske podružnice. Že vse od podržavljenja decembra 2009 in nastopa sedanjega predsednika uprave Gottwalda Kranebitterja si prizadevajo obrniti list poslovanja in nastopati na novo, poudarjajo še, da je to tudi v interesu preiskav, pri katerih sodelujejo. Vprašanje pa je, ali je ob neznanskih nepravilnostih, ki so jih izvajala prejšnja vodstva Hypove centrale in nekaterih podružnic, takšna strategija najboljša za prihodnje poslovanje. Bi morda v novi Hypo banki za svojo prihodnost naredili bolje, če bi brutalno odkrito predstavili vse, kar vedo in lahko dokažejo s svojimi dokumenti?

Temelj bančnega poslovanje je namreč zaupanje, to pa je v bančništvu srednje in vzhodne Evrope že tako močno zamajano, da bi banka s pravočasno odkritostjo morda celo pridobila dodatne točke. V dobro Slovenije in vsega območja je upati, da bodo krivci v vsakem primeru znani in kaznovani, konec koncev pa si tudi tisti, ki niso krivi, a jih zdaj dolži ljudski glas, zaslužijo razjasnitve. Stara Hypo Alpe Adria še zdaleč ni edina banka, ki je na srednje- in južnovzhodnem območju dovolila dvomljive poslovne prakse, a ima njena naslednica vseeno dovolj odgovornosti za razčiščevanje. Po nedavni raziskavi avstrijske centralne banke so prav avstrijske banke v srednji in vzhodni Evropi najbolj agresivno spodbujale zadolževanje v tujih valutah, ki je v nekaterih državah še posebno prizadelo široke sloje gospodarstva, kot kažejo preiskave in govorice, pa se – tako kot številne druge banke z območja – tudi niso obotavljale financirati dvomljivih privatizacij ljudi pri koritu oblasti. Pri tem niti ne gre za to, da številni takšni posli morda sploh niso bili nezakoniti, bančništvo bi se moralo držati svojih, skozi stoletja potrjenih pravil igre in posojanje brez trdnega finančnega – ne političnega! – kritja zagotovo ni eno izmed njih.

Tudi zaradi molčanja celovške centrale še ni mogoče presoditi, kakšni so v resnici grehi odstavljenega slovenskega vodstva Hypo banke, v nekaterih drugih državah, v katerih je delovala in še deluje nekdanja deželna banka avstrijske Koroške, pa je že jasno, da so bile nepravilnosti velike. V Avstriji je stara Hypo veljala za osebni bankomat pokojnega deželnega glavarja Jörga Haiderja in njegovih, na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji in drugod jo je imel ljudski glas – in komentatorji – za banko lokalnih mafijcev. Morda nič od tega ne velja za Slovenijo, morda pa lahko tudi tu za Veitom Heinichnom, ki je napisal predgovor h knjigi Richarda Schneiderja »Tatort Hypo Alpe Adria«, navajamo Bertolda Brechta iz Opere za tri groše: »Kaj pa je vlom v banko v primerjavi z ustanovitvijo banke?« Avtor poudarja, da preiskave poslov stare Hypo banke natančno spremljajo celo obveščevalne službe »polovice Evrope, Rusije in ZDA«.

Ob takšnih razsežnostih nekdanjih bančnih praks tudi sedanje morda vendarle ne morejo biti »business as usual«. Izjave predsednika uprave, da tolerantnosti do poslov, ki niso v skladu s pravili, ne bo, so hvalevredne, morda pa bi vendarle kazalo iti še korak naprej ali bolje rečeno – nazaj. S pomočjo večje transparentnosti družb bi si v resnici zaslužili zgodovinsko mesto v razvoju držav z območja – in to ne velja le za Hypo Alpe Adria.