Tiskane izdaje
Kakšno je vedenje slovenstva? Ne védenje, ampak vedênje – kot upoštevanje poznanega? Znanja ne primanjkuje, zlasti ne danes, ko so celovite in natančne informacije dostopne tako rekoč na vsakem koraku. Na spletu, denimo, jih je zagotovo preveč, saj je včasih težko ločiti zrnje od plev, prepoznati strokovno vsebino in jo nedvoumno razločevati od marketinško usmerjene, zavite v bleščeč prodajni celofan, ki preusmeri pozornost od podatkov, ki bi v normalnih okoliščinah vzbudili previdnost.
To je opazno zlasti na trendovskem področju (boljše) skrbi za zdravje, kjer ni tečno in odvečno le smetenje z elektronskimi sporočili, ki neutrudljivo oglašujejo in poceni ponujajo »čisto prava«, povsem »originalna« zdravila, v resnici ponaredke tistih, ki sodijo med najbolj potrošna in iskana. Tu se skrivajo neznanske pasti, ki človeka lahko dobesedno stanejo zdravje ali celo življenje. Pri nas tovrstna praksa svojih lovk še ni razprostrla tako opazno kot drugod po svetu. A iz nerazvitih in držav v razvoju ponarejena zdravila tudi po tovrstnih kanalih vse bolj odločno prehajajo v razviti svet, katerega prebivalstvo se bolj(e) zaveda pomena skrbi za zdravje in dobro počutje.
Kako je pri nas s tem zavedanjem? Strnjenih aktualnih podatkov še ni; raziskava »Z zdravjem povezani življenjski slog 2012« še ni končana, a bo kmalu. Na podlagi tako dobljenih podatkov bodo strokovnjaki lahko dopolnili ali spremenili preventivne programe in zdravstvene aktivnosti za izboljševanje zdravja Slovenk in Slovencev. In nas spodbujali k lastni skrbi za zdravje …
Vsakodnevno srečevanje rekreativcev in zapriseženih športnikov pove, da je teh vedno več – naj bodo to sprehajalci, kolesarji, tekači ali pohodniki, vsi tisti, ki skrbijo zase, za boljše počutje in za večji zagon pri vsakodnevnih opravilih, za zmanjševanje stresa in njegovih posledic, za premagovanje bolezni ali za lažji razmislek o pomembnih stvareh. Slovenke in Slovenci s(m)o aktivni. Znamo si prisluhniti – kadar seveda ne zmanjka časa za to početje. A resnici na ljubo bi ga vedno morali najti, tudi ali zlasti tisti, ki tega še ne počno.
Zato je tem bolj osupljivo početje, ki sem ga zaznala na nadvse priljubljeni ciljni točki rekreativcev, Šmarjetni gori nad Stražiščem pri Kranju, kamor dobesedno romajo stari in mladi od najzgodnejših jutranjih do poznih večernih ur. Tekači in malce bolj trpežni, utrjeni sprehajalci, za katere ravninski sprehodi niso dovolj resen izziv. Na vrhu Šmarjetne so jih že kar nekaj časa namesto prijaznosti – kakršna je, denimo, zaščitni znak Šmarne gore – pričakale manjše table z napisi, da je prepovedano s seboj prinašati hrano in pijačo. A se živahni vrvež tekačev in pohodnikov ni zmanjšal.
Pred nekaj dnevi pa sem po več kot mesec dni trajajočem »izostanku« ob prihodu na vrh gore ostala brez besed. Pohodnikov ni bilo. Bila pa je tabla, ki prepoveduje dostop vsem, ki niso gosti lokala oziroma hotela ali udeleženci pri cerkvenih obredih. Z razgledišča, priljubljene izletniške točke, so izginile klopce. Celo smetnjakov ni več. Prehod, kjer so pohodniki lahko obšli lokal, da ne bi motili gostov, je zaklenjen.
Izgovarjanje na pravico zasebnega v pometanju s pravico do dostopnosti slovenskih, čeprav ne najvišjih vrhov je okrnilo običajni utrip skrbi za zdravje. Povsem nedopustno, nepriljudno vedenje, ki mu, hvala bogu, ni mogoče najti primerljivega. Na bližnjem Joštu, kamor sem se, seveda tudi peš, podala s Šmarjetne, so neizmerno bolj prijazni. Tako, kot človek upravičeno pričakuje – v hribih in življenju.
