Ko niti računa nimaš več

Država bi morala za prejemnike DSP najti način, da bodo dobili denar, s katerim bodo sami razpolagali.

Objavljeno
30. september 2014 20.19
jsu+Socialni center Moste / Panorama
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika
Centri za socialno delo so že pred poldrugim letom začeli opozarjati na to, da vse več ljudi, ki prihajajo k njim po osnovno finančno pomoč, 280 in še nekaj evrov, ki jim omogoča golo preživetje, nima več bančnega računa. Da človek sicer izpolnjuje vse pogoje, da mu država pomaga, da ni lačen in da je na toplem, vendar mu tega zneska nima kam nakazati. Sprva se je, zagotavljajo socialne delavke, problem zdel precej obroben. Pestil je nekaj deset posameznikov na geografsko omejenih območjih. V zadnjih mesecih pa se je razširil po vsej državi, z novimi primeri vsak teden. Razlogi so različni: nekateri po izgubi zaposlitve niso več sposobni plačevati kreditov ali tekočih stroškov in so jim upniki z izvršbami zablokirali račune. Njihova denarna socialna pomoč bi morala biti iz izvršb načeloma izvzeta, kar nekateri upoštevajo, drugi menda ne. Za stroške vodenja računa, ki bi jih morali odšteti banki, pa tako ali tako nič ne ostane. In so še sami banki dolžni, iz meseca v mesec več. Bojda pa so nekaterim račun zaprli, ker pač ni bilo drugih prilivov kot »socialna«, ki so jo upravičenci seveda nemudoma dvignili na bankomatu, do zadnjega centa.

Pri skupnosti centrov za socialno delo pravijo, da je takih ljudi, ki sami nimajo svojega računa oziroma ga ne morejo imeti in niti njihovi družinski člani ne izpolnjujejo pogojev, da bi ga odprli, približno 1400. Pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti operirajo celo z višjo številko, govorijo o 1600. Hkrati opozarjajo, da problem ne zadeva samo njih, ampak skupaj okoli 10.000 ljudi, ki prejemajo denarno socialno pomoč, saj je za mnoge že tistih nekaj evrov, ki bi jih vsak mesec morali pustiti banki, ker pač zaračuna svojo storitev, preveč.

V nevzdržnem položaju so pravzaprav vsi vpleteni v tej zgodbi – človek, ki se je znašel v okoliščinah, da niti bančnega računa nima, centri za socialno delo, ki morajo čarati po svoje, da lahko ljudem dajo denar za osnovno preživetje, in navsezadnje tudi ministrstvo, od katerega vsi pričakujejo neko rešitev. In to čim prej, bodisi v obliki kake posebne kartice, na katero bi nakazovali samo socialno pomoč, varstveni dodatek, otroški dodatek in državno štipendijo, bodisi z raznašanjem denarja na dom. Seveda pa nobena od rešitev še zdaleč ne bo zastonj. Kljub razumevanju položaja bi država morala za ljudi, ki jim je priznala pravico do denarne socialne pomoči, nekako najti za vse sprejemljiv način, da bodo dostojno lahko dobili svoj denar, s katerim bodo sami razpolagali.

Ta fenomen, da živi med nami najmanj 1500 posameznikov in družin, ki niti svojih socialnih transferjev ne morejo dobiti po ustaljeni poti, in da skoraj 10 tisočim pomeni problem poravnati strošek vodenja bančnega računa, je še en odsev naše družbe oziroma ekonomske in socialne krize. Eden njenih bolj žalostnih obrazov.