Tiskane izdaje
Ko se je po Titovi smrti Jugoslavija pogreznila v najhujšo finančno krizo, smo novinarji najprej pisali o »zaostrenih gospodarskih razmerah«, pozneje so nam uredniki dovolili floskulo o »močno zaostrenih gospodarskih razmerah«, čez čas pa se je v tisku sramežljivo le pojavila definicija krize kot krize. Kriza je po slovenskem pravopisu nekaj takega: da bolnik še ni iz smrtne nevarnosti, kar je precej ohlapna definicija, vendar je že naslednji pojem v slovarju pomenljiv - krizantema! Vemo, da bomo okoli prvega novembra nosili na grobove sveče in rožice, med katerimi imajo v tem času posebno simbolno vlogo prav krizanteme. In ker je v slovarju hitro za krizantemo križ, se mi je posvetilo, da bi se bilo treba posvetovati s kakim jezikoslovcem: izhaja beseda kriza iz križa?
To »modrovanje« nima nobenega drugega namena kot ugotoviti, v katerem kondicijskem stanju je sedanja Slovenija: v »zaostrenih gospodarskih razmerah«, v krizi ali na križu? Prave definicije za svoj klavrni položaj nimamo, ker so vlogo nekdanjih centralnih komitejev prevzeli ekonomisti in kajpak vsevedne politične stranke. Nagradno vprašanje bralcem (če so sploh še): so nam politiki, bančniki in tolovaji vseh vrst zavozili državo v krizo ali v še kaj hujšega, kar bi se bilo prostaško izraziti?
Vsekakor pa vzporednice s posttitovsko Jugoslavijo so. V tedanji zvezni skupščini smo se novinarji zabavali, ko so poslanci nastopali z najbolj butastimi zamislimi, kako varčevati. Tako se je nekdo oglasil z zahtevo, da je treba prepovedati potovanja funkcionarjev v Švico, kjer so si »mimogrede« dali narediti še by pass. Pozneje sem izvedel, da je to žilni obvod k srcu ali od srca, to bi znal bolje pojasniti Borut Geršak, tega pa si »radnička klasa« kajpak ni mogla privoščiti. Strokovnjaki za obvode so bili tedaj Švicarji, ki so se menda domislili tudi Riccole, v Jugoslaviji pa še nismo bili tako daleč. Ergo: ne vemo, kakšni so bili učinki tega varčevalnega ukrepa, zanimivo pa je bilo že samo po sebi.
To seveda napeljuje k varčevalnim ukrepom aktualnega slovenskega finančnega ministra, ki se je domislil še bolj eksotičnih zadev: S 1. januarjem naj bi bistveno povečali davek na dodano vrednost (DDV) za storitve javne higiene, hrano za male živali, uporabo športnih objektov, časopise in revije, čiščenje oken in zasebnih gospodinjstev, frizerskih storitev ter dobavo lončnic, sadik in rezanega cvetja. Oprostite, komu se je to zmešalo? Če me, na primer, nekaj prisili na javno stranišče, je bila potem to dodana ali oddana vrednost? Že sam »nabor« višjih davčnih obremenitev govori, da bi marsikdo iz politike moral pogosteje zaviti v Polje, seveda pa je na dlani, da gre predvsem za naskok na tiskane medije; vse drugo je kot odslužen časopisni papir za zavijanje postane zelenjave.
In to se gre sedanja vlada?! V petkovem in sobotnem Delu smo poročali o alarmantnih stvareh v Sloveniji, finančni minister pa se gre javno higieno, hrano za mačke in frizerske storitve. Poročali smo namreč, da se (izobražena) mladina izseljuje, ker tu ni več primernega okolja za snovanje svoje prihodnosti. Letos naj bi menda odšlo okoli osem tisoč večinoma mladeničev, visoko kvalificiranih; v tujini razširjenih rok sprejemajo inženirje, zdravnike itd., filozofov pa imajo sami dovolj. Superminister za vse, kar leze in gre, pa še nadalje klesti naš šolski sistem, ki je (bil) stokrat boljši od ameriškega. In ki je v minulih desetletjih postavil na doslej trdna tla družbo, primerljivo s Skandinavijo.
Poročali smo tudi o tem, da nas čaka najmanj sto tisoč novih revnih, da bosta kriza in zakonodaja postavili na rob dostojnega preživetja še več ljudi. Meja revščine je menda 600 evrov na mesec, povprečna pokojnina pa je 610 evrov; če jih bodo znižali (kar kajpak nameravajo), bo že tretjina ali polovica slovenskega prebivalstva revežev. Posledice: enoodstotno povečanje revščine ali brezposelnosti prinaša praktično pet odstotkov več patologije, samomorov, nasilja v družini, kaznivih dejanj. Varne družine in krizni centri za duševno zdravje so povsem polni, je poročala naša Barbara Hočevar. Krizni centri za duševno zdravje?
Tja bi nemudoma napotil vsaj pol slovenske politike, ampak to bi bilo že na meji gostilniške debate. Raje se vprašajmo direktno: Kako daleč je ta, vselej izvoljiva in obnovljiva politika prihrumela v uničevanju nacije kot celote, posebno rodov, ki bežijo v tujino? V Srbiji imajo podoben problem, vendar se je tam odseljevanje mladega prebivalstva začelo predvsem z nesmiselno vojno - pri nas pa vojne menda ni, zato pa je toliko več političnih in menedžerskih lubadarjev. Na Slovenskem je težko govoriti o krizi, bolj gre za množični razmah uničevalnega mrčesa.
Papež Pij X. je ostal vedno ponižen in skromen, kakršen je bil še kot župnik (tega ne bi mogli ravno trditi za naše »cerkvene dostojanstvenike«). Niso mu bila všeč pretirana zagotavljanja vdanosti in vere. Sicilijanski škof, ki ga je napadla malarija, ga je po monsinjorju zaprosil za blagoslov kot za edino zdravilo. Papež je monsinjorju odgovoril: »Prisrčno pozdravite škofa in mu dajte moj blagoslov. Recite pa mu, naj vzame kinin, kar je vselej bolj uspešno.«
Slovenska politična scena ne potrebuje nobenega blagoslova več, v zadnjih dveh desetletjih jih je bilo že toliko, kot jih ni bilo ne v Mahničevih in ne partizanskih časih. Potrebuje kinin! Kajti trese jo malarijska vročica. Kajti niti ve ne, ali je v »hudih razmerah« ali v krizi. V stanju, ko še nisi čisto pri zavesti, a niti ne v smrtni nevarnosti.
