Tiskane izdaje
Stranka Levica je v soboto izpeljala svoj prvi kongres, kar je nekoliko nenavadno, saj garnitura, ki se v parlamentu predstavlja že štiri leta, ni od včeraj. Da je kongres prvi, pomeni, da se je proces konsolidacije dela slovenske levice na skrajnem robu političnega sprektra končal. Frakcijskih spopadov je konec, stranka ima vodjo, ki mu vsi priznavajo vlogo prvega med enakimi, in po vsebinski plati se stranka predstavlja s še bolj ideološko profiliranim programom.
In tu se počasi zgodba konča, saj bi, če bi lahko primerjali skupinske fotografije danes in pred štirimi leti, opazili, da na fotografijah pogrešamo veliko obrazov. Kompozicija levice se je v štirih letih povsem razletela, frakcijski spopadi so za seboj pustili pogorišče, danes pa se sestavljata pod zastavo Levice in koalicije Združena levica, ki jo bodo po vsej verjetnosti sestavljali Demokratična stranka Dela Franca Žnidaršiča, Solidarnost, ki jo je vodil Uroš Lubej, in Sloga, stranka nepovezanega poslanca in nekdanjega socialdemokrata Janka Vebra. Volivci bodo tako imeli na voljo izbiro med preživelim jedrom levice in alternativo.
Po vsebinski plati gre za stranke in posameznike, ki v osnovi vsi stavijo na socialistično prihodnost Slovenije. Razlika med socialisti pred demokratičnimi spremembami in današnjimi socialisti je, da zadnji sprejemajo demokratična pravila volitev in delovanje v okviru parlamentarnega sistema. Na ideološki ravni pa bistvenih razlik ni opaziti, saj na prvo mesto postavljajo družbeno lastnino in boj za delavske pravice, čeprav je včasih vtis, da ob idealiziranju preteklosti današnji socialisti ne razločijo med specifikami delavstva v zgodnji fazi kapitalizma in delavstva v postkapitalistični dobi neoliberalizma.
Ob parolah, ki smo jih spremljali na sobotnem kongresu stranke Levica, je jasno, da bodo imeli ljudje na volitvah možnost izbire, ki bi jo lahko opisali kot stranko, ki v predvolilni vročici stavi na redistribucijo tega, kar danes ustvari slovenska družba in njeno gospodarstvo. Nekaj podobnega lahko spremljamo tudi na desnici.
Medtem ko na skrajni desnici napovedujejo velike socialne transferje družinam in otrokom, odpise dela glavnice pri stanovanjskih kreditih, strašenju pred globoko državo in boju proti elitam starih sil, na drugi strani ideološkega pola godejo o dvigu plač, višjih pokojninah, blaginji za vse in boju proti peščici desetih odstotkov. Če dobro prisluhnemo desnim in levim melodijam, je opaziti skupno značilnost – da udrihajo po notah rokohitrskega populizma. Za njegov morebitni vzpon ni mogoče kriviti ne levih ne desnih, ker ti v osnovi v slovenski družbi vendarle predstavljajo manjšino, a če bo populizem prevladal, bodo za njegov uspeh odgovorne stranke, ki jim v zadnjih dveh desetletjih ni uspelo vzpostaviti takšne države, ki bi zagotovila delovanje slovenske družbe skladno z osnovnimi smernicami slovenske ustave.
