Tiskane izdaje
Vsaka demokratično urejena država, kakršna naj bi bila Slovenija, temelji na nekaj osnovnih principih – ustavi, pravu in neposrednih volitvah. V strukturo sodobne Slovenije je vgrajeno tudi neposredno izrekanje na plebiscitu, kar je bilo tako pomembno v naši zgodovini, da smo ta dan razglasili za državni praznik. Zaradi tega je pravica do izrekanja na referendumu v slovenskem vrednostnem sistemu tudi postavljena zelo visoko.
Če pustimo ob strani pretirano politično nabite razprave o smotrnosti razpisovanja referendumov v času krize, je vsak poskus omejevanja pravice državljanov do referenduma napad na demokracijo. Pravica do odločanja na volitvah ali referendumih je civilizacijski dosežek, ki se z današnje perspektive zdi samoumeven, a ne smemo pozabiti, da je bila pot do tega dolga in krvava.
Po izbruhu afere o izginulih podpisih pod referendumsko pobudo smo državljani Slovenije lahko resno zaskrbljeni. Pilatovsko umivanje rok odgovornih po izsledkih internih preiskav ne zadošča.
Navedbe, da ne bo mogoče nikoli ugotoviti, kaj se je zgodilo s podpisi, pa so naravnost neverjetne. Demokracija brez predpisanih pravil, natančnih in preverljivih postopkov, ki preprečujejo zlorabe, ostane le mrtva črka na papirju. Takšna bo ostala tudi, če ne bo epiloga škandala. Nezmožnost zavarovanja osnovne človekove pravice do odločanja na neposrednih volitvah uvršča Slovenijo v neko drugo družbo držav. Po vseh razočaranjih v zadnjih letih se lahko le še vprašamo, v kaj se Slovenija spreminja.
V takšnih okoliščinah bodo v nedeljo potekale predsedniške volitve. Lahko si predstavljamo dilemo volivcev, ali se sploh udeležiti praznika demokracije, če je vseeno in če ne šteje vsak glas – oziroma podpis.
