Ko zaprem oči

Stroškov za zdravljenje je iz leta v leto več. Ne le pri nas, ves svet se ukvarja s to težavo. Razloga sta predvsem dva: kot prebivalstvo se vedno bolj staramo in smo vse bolj bolni, po drugi strani medicina vedno več zmore in to, kar zmore, želimo in potrebujemo vsi. Kje dobiti denar, ko pa gospodarstvo vse bolj zateguje pas, in kako kaj prihraniti za več zdravja, ko pa so interesi z vseh strani neskončno veliki?

Iz naštetih razlogov vse države stalno reformirajo zdravstvo. Tudi Slovenija je zadnje desetletje v nenehnih reformnih predlogih, a doslej ni zmogla narediti večjega koraka. Dorjan Marušič je te dni pripravil nove teze. Zanje ni potreboval deset mesecev, kolikor je minister za zdravje, ampak leta in leta, odkar spoznava in proučuje zdravstveni sistem. Z njimi je stopil na trnovo pot svojih predhodnikov.

V tezah je zajel celotno zdravstvo, od zbiranja denarja do zadnjega izvajalca. Če bi prevedli številke in suhoparne napovedi v življenje in si predstavljali, da bodo uresničene vse spremembe, ki jih načrtuje, bi prišli v precej drugačen (zdravstveni) svet. Smo pripravljeni?

Minister je predvidel spremembe za prihodnjih deset let po korakih. Vseh predlogov se v tem hipu ne da ovrednotiti. Osrednja naravnanost reforme, da je treba zbrati več denarja na javni način, ker je to bolj učinkovito in tudi v skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije, bo, denimo, padla v vodo, če bi se izkazalo, da se moramo zato odreči preveč pravicam ali če bi javno zbrani denar potem porabili v pretežno zasebnem izvajanju.

A četudi bi za posamezno rešitev v tem trenutku zatrdili, da je dobra, najboljša ali slaba, je to tako rekoč brez pomena. Od zdaj bodo začeli delovati – kot zmeraj – interesi in lobiranja posameznih ozkih družbenih skupin. Edini upravičen interes pa je zagotovo tisti, ki si prizadeva za čim boljše zdravje – posameznika in celotnega prebivalstva. A treba je veliko modrosti za njegovo prepoznanje. Prav vsi tiščijo lastne interese pod plašč bolnikovih potreb.

Izviti se iz tega obroča – pa ne le v zdravstvu, tudi povsod drugod – pomeni zmago. Vse drugo poraz. Ne samo za ministra in vlado, za celotno družbo. Kako prijetno bi bilo zapreti oči in se zbuditi v drugačnem svetu.