Kobilarna bolj na psu kot na konju

Direktor Javnega zavoda Kobilarna Lipica in direktor hčerinske družbe Lipica Turizem, d. o. o., Tomi Rumpf je pet minut pred naznanilom svoje odločitve, da zapušča Lipico, omenjal levi in desni žep vladnih hlač, v hlačah pa ista ... država.

»Žalostno. Če ne bi bilo resnično, bi bilo smešno,« je dodal. Država, ki je Rumpfa konec leta 2009 imenovala za dvakratnega direktorja, ki da bo zloščil kraški biser, in ta je bil takrat po Rumpfovi oceni »umazan, zanemarjen in brez delovne vneme«, zdaj ne v levem ne v desnem žepu nima nič od tega bisera, zadeva pa je spet žalostna in smešna.

Spet se je pokazalo, da je v Lipici veliko politike in nobene strategije ter da Lipice ni nikomur zares mar. Le vrh ledene gore, sijajen primer unikatnih prijemov, ki so jih predstavniki države, desni in za njimi levi, trenirali na spomeniku državnega pomena, je, da so državni zavod in njegovo hčer, ki je pravzaprav zasebna, vodile iste poslovodne in nadzorne osebe.

Gora pod vrhom skriva kopico podrobnosti, ki jih je razkrilo računsko sodišče. Na primer: Kobilarna lipica je oddala storitve trženja in prodaje proizvodov Lipici Turizem, nato pa sama naročila enake storitve pri družbi Dialog.si-net v višini 103.406 evrov ter sama krila stroške porabljenega reklamnega materiala in oglaševanja v višini 135.585 evrov. Nenamensko so v javnem zavodu porabili 1,5 milijona evrov pomoči leta 2010, pardon, dokapitalizacije. Če ne, bi Lipica Turizem, ki jo je kobilarna oziroma mati država leta 2007 ustanovila s 7500 evri kapitala, že takrat pogorela. In še mimogrede, ministrstvi za kulturo in kmetijstvo sta Tomiju Rumpfu davkoplačevalski denar izplačevali na podlagi zahtevkov, ki niso pomenili verodostojne knjigovodske listine, s katero se izkazuje obveznost za plačilo.

Če si je do Lipice takšen odnos dovolila vlada, zakaj bi bili njeni člani sveta Kobilarne Lipica in njihov direktor boljši? Za člane svetov javnih zavodov je pogosto tako ali tako utemeljeno vprašanje, ali res vedo, kaj je njihova domača naloga. Direktor pa, ki to zelo dobro ve, si zdaj umiva roke z izjavami, češ da odločitev ni sprejemal sam. Vse so bile potrjene na svetu zavoda, sprejete pri polni zavesti vseh vpletenih, tudi trenutne politike, je pred novinarji prostodušno dejal in nato omenjajoč svojo visoko moralo odstopil.

Navadni ljudje, ki se iz dneva v dan morajo prebijati na podlagi verodostojnih plačilnih listin, se čudijo unikatnosti državnih birokratov. Čemu, če sami ne znamo, nismo kopirali kakega drugega svetovnega ali pa kar domačega, Lipici sosednjega, Batageljevega zgleda v Postojnski jami. Ta temelji na lokalni (patriotski) podjetniški iniciativi, ki je za upravljanje državnega bisera zastavila svoje lastno premoženje. Temelji na poslovnem zaupanju med zasebnim in javnimi partnerji, v katerem kljub zaupanju lahko vsakdo vsakemu gleda pod prste in v katerem vsi pridobijo. Tudi jama.

Zaradi različnih vrst morale tudi zadnje uspešne lipiške pridobitve in prireditve žal ne morejo zasijati v polni luči, v senci pa ostaja predvsem beli konj, ki je Lipico naredil za biser.