Kockanje z NLB

Že ob prihodu ekipe Mira Cerarja jeseni 2014 se je vsaj delna privatizacija Nove Ljubljanske banke nakazala kot ena njenih ključnih nalog, kot osebna izkaznica vlade, ki prisega na vladavino prava, tuje naložbe in prosvetljene razvojne strategije. Do zdaj, dobrega pol leta pred volitvami, je ta projekt ostal kot ponesrečen koalicijski torzo, še posebno po junijski politični ustavitvi privatizacije in posledični grožnji, da bo NLB kaznovana z razprodajo svoje dobičkonosne balkanske mreže. Bo današnje srečanje med ministrico za finance in evropsko komisarko res prineslo napovedani preboj?

Zadovoljstvo in prenagljeni sklepi niso utemeljeni, je pa zdaj verjetno več možnosti za sprejemljivejši kompromis. Komisija nikakor ne popušča pri naši izpolnitvi zaveze za prodajo slabih treh četrtin banke. Se je pa Bruselj menda pripravljen pogovarjati – morda zaradi uvidevnosti do vlade v času bližajočih se volitev –, da bi predvideni postopek privatizacije z javno prodajo delnic še raztegnili. Tako, da bi v NLB, za ogrevanje, tik pred iztekom roka za prodajo pripeljali kakega manjšega, sprejemljivega investitorja: kot »rešiteljica« se menda ponuja Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Ob morebitnem ponovnem lastniškem vstopu EBRD v NLB bi verjetno postal brezpredmeten drugi, bolj eksotičen predlog Slovenije komisiji: da bi naša največja banka kot kompenzacijski ukrep plačala državi 360-milijonsko kazen in morda vendarle obdržala balkansko mrežo.

Pod črto: seveda ni potrebe, da bi NLB – kot prvinski nacionalni interes – prodali za majhen denar kakemu tujemu skladu, kot smo NKBM. Bi pa od vlade kot političnega servisa države in gospodarstva pričakovali, da kot lastnica ne kocka z usodo naše največje banke – vsaka »rešitev« v časovni stiski, kot je sedanja, ima praviloma svojo ceno. Tudi za davkoplačevalce.