Koliko prijateljev ima Slovenija

Vsakič, ko v Bruslju kdo kaj reče o slovensko-hrvaškem arbitražnem sporu, nastane v tukajšnji zunanji politiki nemir. In opazimo vso nesamozavest države. Najnovejša izjava predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, da je meja dvostranski, in ne samo evropski problem, je spet povzročila napetost. Smo pri vprašanju, koliko prijateljev imata Slovenija in arbitražna razsodba.

Od začetka je bilo jasno, da bo uveljavitev sodne odločbe naporen in dolgotrajen proces: zahtevala bo čas, odvisna bo od mednarodnih dejavnikov. Ne zadoščajo potrpežljivost in dobri živci, diplomatska vztrajnost in pravno znanje – v politiki potrebuješ tudi prijateljstva.

Preštevamo jih na prste ene roke, vprašujemo se, koliko so zanesljivi in iskreni. Čisto spredaj so institucije Evropske unije, imela je vodilno vlogo pri nastajanju arbitražnega sporazuma, je najbolj odgovorna. A ne glede na pomen sodbe, tudi za Zahodni Balkan, komisija govori z dvema jezikoma. Pričakovanje, da se bo postavila na slovensko stran, zahtevala nedvoumno implementacijo razsodbe, je utvara. Tudi njena morebitna mediacija bo nevtralna, kompromis bi najbrž vseboval rahel odmik od arbitražne sodbe.

Med državami članicami ima najbolj precizno stališče Nemčija, ki je že pet mesecev brez vlade. Napoved, da bo zunanji minister socialdemokrat, ni dobro sporočilo za Hrvaško, zaveznike ima med evropskimi konservativci. Trdno je nadalje stališče Beneluksa, vendar niti luksemburški in nizozemski premier ter belgijski zunanji minister pretekli teden na obisku v Ljubljani niso šli zelo daleč; ponovili so svojo junijsko deklaracijo. Od podpore drugih, na primer Avstrije in Francije, ni veliko pričakovati.

Evropa hoče problem pospraviti z mize. Podpredsednik komisije Frans Timmermans visokostno podučuje, da meje v EU niso več eksistencialno vprašanje. Junckerjeve izjave niso konsistentne. Hrvaška je v Evropi osamljena, politične in ekonomske interese je preveč povezala z Združenimi državami Amerike. A tudi Slovenija se lahko zanese na malo koga.

Medtem ko implementaciji sramežljivo stoji ob strani EU, so ZDA, ki nikoli ne omenijo arbitražne razsodbe, bliže Hrvaški. Ameriško-hrvaški odnosi so tesni in povezani z ekonomskimi projekti, nakupi orožja, sodelovanjem v Pobudi treh morij. In tu je še Italija, ki prek Slovenije zre proti Hrvaški, tam vidi terre italianissime. Paolo Gentiloni, pred pol leta pri premieru Miru Cerarju, je bil vljuden: Italija je prijateljska država obeh, Slovenije in Hrvaške, priznava razsodbo, rešitev pa je treba poiskati v evropskem kontekstu; ni hotel prizadeti Hrvaške.

Na mizi imamo dokončno razsojeno zadevo, mejni spor je rešen, a vozel slovensko-hrvaških odnosov ostaja zadrgnjen. Hrvaške izrecno ne podpira nihče, toda kdo jo bo prisilil v spoštovanje arbitražne odločbe?