Tiskane izdaje
Herojske dobe pisanja slovarjev ni več. Ni več Jamesa Murrayja, ki je oksfordskemu slovarju angleščine (za katerega pripravo so domnevali, da bo dovolj desetletje, v resnici pa je delo zahtevalo sedemdeset let) v svojem skriptoriju posvetil pol življenja. Ni več Maksa Pleteršnika, ki je za »urejevanje slov.-nem. slovnika« z nasmehom žrtvoval dvanajst let in s ponosom nad opravljenim delom pričakal izid obeh zvezkov.
Prepričevanja o tem, da tukajšnja javnost nujno rabi nov temeljni slovar slovenskega jezika, Slovar slovenskega knjižnega jezika je namreč že gospod v zelo zrelih letih, so odveč, o tem se vsi zainteresirani že lep čas strinjajo. Potrebo po novem slovarju za vsakdanjo rabo so zapisali v resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko do leta 2018, problem še zmeraj ostaja le to, kdo bi nov slovar znal narediti. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU je načeloma logični naslovnik prošnje, brez dvoma in po naravni logiki bi moral biti tabernakelj v glavnem mestu slovenščine, besede enega od njegovih raziskovalcev, da je »tista slovenska institucija, kjer je znanja o slovaropisju največ«, bi morale biti še kako resnične. Ima pa omenjeni inštitut, vsaj kar zadeva čas, svoje poglede: zadeve bi se, kot kaže njegova doslejšnja zgodovina, lotil s preudarnim korakom, z akademsko spešnostjo, ob napovedi prenovljenega SSKJ, ki je tik pred izidom, smo lahko prebrali ugotovitev, da bo delo ob novem slovarju zahtevalo še precej časa. Tam se čas pač meri drugače, za Slovar slovenskega knjižnega jezika smo prebrali, da je »samo redakcija trajala približno petsto človek-let (nova beseda, ki pomeni 'enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v enem letu, navadno v rednem delovnem procesu')«. Kje je Pleteršnikov čas!
Zasebna slovaropisna konkurenca, zavod Trojina, je javnosti pred časom oznanila, da je mogoče z novejšimi tehnologijami in z drugačno organizacijo novi slovar narediti v petih letih in za bistveno nižjo vsoto, kot bi jo bilo treba odšteti za akademijskega, zato odhajajočemu ministru za kulturo ni preostalo drugega, kot da poskuša oboje (in še koga) pripraviti k sodelovanju. Svetli cilj je konzorcij vseh, ki lahko pomagajo, da bi v relativno kratkem času dobili spodoben slovar, delo, na katerega bi lahko bili ponosni in bi ga uporabljali z veseljem. No, tu je Slovenija, v podalpskih krajih je sodelovanje, dobronamerno iskanje konsenza, doseganje zastavljenih ciljev s skupnimi močmi prav poseben, ne čisto prebavljiv fenomen, občasno ga zmoremo, največkrat ne.
Premišljanja zainteresiranih o novem slovarju so odprla še drugo, še bolj pomembno tematiko: se lahko ali celo morajo z davkoplačevalskim denarjem večinsko financirane raziskovalne institucije obnašati kot podjetja s poslovnimi skrivnostmi ali bi morale vse tisto, kar počnejo za narodov blagor, torej tudi in predvsem temeljne raziskovalne programe, javnosti tudi promptno ponuditi na ogled (in tvegati, da zasebna iniciativa rezultate njihovega početja uporabi za svoje, komercialne ali nekomercialne namene)? Je to tveganje cena, ki jo je treba plačati za novi slovar? Je to cena prihodnosti?
