Tiskane izdaje
Ko se bo našel pogumnež in poskusil prepričati vodilne može FIBA, da je zdajšnji tekmovalni sistem EP preveč razvlečen, bo lahko v dokaz ponudil posnetka letošnjih dvobojev slovenske reprezentance s Poljsko in Finsko. Z ustrojem, ki omogoča takšne predstave brez sleherne posledice in k špekulativnima porazoma spodbudi celo domače moštvo, je nekaj hudo narobe. In če argumenti še vedno ne bodo dovolj prepričljivi, bi lahko dodali še analizo nastopov francoske izbrane vrste. Ta se v Ljubljani spreneveda že osem kol, v devetem nastopu pa lahko v hipu razblini sanje naroda, ki najbolj med vsemi na stari celini hrepeni po košarkarskem odličju.
Slovenski košarkarji so na letošnjem EP dodobra obrnili ploščo. Na minulih tekmovanjih so bili neredko »simpatični« tekmeci, ki so se vselej trudili na vso moč in prikazovali všečne predstave, a redno ostajali praznih rok. Vedno so se namreč izgubili v igri številk, prezgodnjega vrhunca forme, postopnega izčrpavanja moštva in psihološkega kolapsa v ključnih trenutkih velikih tekem na izpadanje. V peti zaporedni nastop v četrtfinalu EP vstopajo z eno samo pozitivno izkušnjo – iz leta 2009 ob obilni pomoči Hrvatov – in drugačno zasnovo stopnjevanja bojne pripravljenosti. Če jim bo tokrat spodletelo, zaradi taktične preračunljivosti zagotovo ne bodo želi pohval za športno držo. Spomini na poraza v »nepomembnih« tekmah jih bodo kvečjemu dodatno lopnili po glavah. Po vseh prikazanih odtenkih neobzirnega makiavelizma je lahko edini sprejemljivi cilj le odločen lov na kolajno. Tako za Slovence kot za Francoze.
Drevišnji dvoboj bo torej razkril, kdo je bolje taktiziral, kdo bo nadaljeval EP s ščitom in kdo na njem. Vprašanje dneva je seveda, ali lahko druščina Tonyja Parkerja, ki je doslej igrala v drugi in tretji prestavi, brez prave želje in pravega igralnega sistema, naenkrat preklopi misli na dirkalno hitrost. Sodobni šport načeloma ne priznava preporodov čez noč, čarobnih paličic in pritiskov na čudežne gumbe, temveč le sistematične vzpone. Zato tudi med navijači »galskih petelinov« najdemo veliko takšnih, ki menijo, da se njihovi ljubljenci niso uspešno zamaskirali v povprečneže, ampak da letos preprosto ne morejo dati od sebe bistveno več, kot so doslej. Ali bo dodatnih deset, petnajst odstotkov, kolikor bi lahko še iztisnili iz sebe, Francozom zadostovalo za uvrstitev v polfinale, pa bo odvisno predvsem od Slovencev.
Naši košarkarji so doslej pokazali, da lahko igrajo v vseh barvnih spektrih, da zmorejo zasuke od odličnega k povprečnemu in k zelo skromnemu po lastni volji. Po porazu s Poljsko so se dobro odzvali, tokrat pa bodo okoliščine vendarle povsem drugačne. Če ne bodo pripravljeni na 40 minut igre brez prevelikih nihanj, ali če se jih bo zaradi pomembnosti tekme lotila amnezija, naslednji dan ne bodo imeli na voljo popravnega izpita. Zato lahko le upamo, da bo Božidar Maljković do konca speljal igro čustev. Prikradel se nam je celo občutek, da svoje košarkarje zavestno spravlja v položaj, da se morajo odkupiti domači javnosti. Ali se motimo?
