Končno dobra novica

Ni se težko strinjati z oceno, da se z ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo v slovenskem parlamentu simbolno zaključuje naporno obdobje med državama. O tem, kako specifičen je bil njun odnos v zadnjih dveh desetletjih, govori domnevna izjava evropskega komisarja za širitev Štefana Füleja v torek v Zagrebu, da bi o odnosih med Slovenijo in Hrvaško lahko napisal knjigo in da bi bila prava uspešnica.

Da bi tokrat lahko zares šlo za odpiranje novega poglavja, priča tudi navzočnost hrvaškega predsednika vlade Zorana Milanovića ob ratifikaciji. Dovolj zgovoren je že podatek, da bo premier sosednje države drugi predsednik vlade, ki je kdaj prestopil prag hrama slovenske parlamentarne demokracije – pred tem je bila ta čast dodeljena le še poljskemu premieru Jerzyju Buzeku daljnega leta 1998.

Domnevamo lahko, da želi slovenska premierka Alenka Bratušek s povabilom Milanoviću sporočiti, da je v odnosih med državama dozorelo spoznanje, da bo treba od zdaj naprej predvsem sodelovati in si po potrebi pomagati. Hrvaška postaja polnopravna članica EU v ne najboljših časih za evropsko družino, saj je zaradi finančne krize na preizkušnji eno od njenih pomembnejših načel – solidarnost. Širitev članstva je po eni strani dobra novica za EU, saj to pomeni, da je še vedno cilj mnogo držav, po drugi pa se uveljavlja spoznanje, da se bo proces širitve njenih meja ustavil za kakšno desetletje.

Ravno premik meje pa je v izrazitem interesu Slovenije. Hrvaška napoveduje, da si bo prizadevala vstopiti v schengenski mejni režim do leta 2015. To je dobra novica za prebivalce ob južni meji, ki se še spominjajo življenja brez meje. V obdobju, ko dežujejo slabe novice, je ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe v slovenskem parlamentu resnično dobra novica.