Prihodnji teden nas bo zeblo do kosti, a tisti z nekoliko daljšim spominom se bodo spomnili, kako je bilo včasih.
Večinoma nas ne zanima, kdaj ozelenijo drevesa. Pomembno je, da so se zbudijo in da za zimo pridejo topli dnevi. Tudi suhe zime brez snega, se mi zdi, v osemdesetih in devetdesetih niso bile takšna redkost. Zanimiv pogled pa daje branje čebelarske literature. Napovedi cvetenja so močno navzkriž v primerjavi z dejanskim stanjem v naravi v zadnjih letih. Robinija (akacija), denimo, je še pred desetletjem na Štajerskem cvetela sredi maja, lani je (žal pozebla) že konec aprila. Lipa je bila še ne tako dolgo junijska bera čebel, zdaj cveti že maja ...
Tako čez palec se je pomlad v zadnjih desetih ali petnajstih letih premaknila za dva do tri tedne. To, kar bomo doživeli prihodnji teden, bo res stoletni mraz na začetku meteorološke pomladi, a sodeč po dolgoročnih statistikah, povsem navadna zima. Ljudje se tega navadimo prej kot narava, večinoma zato, ker imamo poleti klimo. Narava seveda trpi.
In prav zanimivo, ko sem pripravljal temo o polarnem zraku, ki nas bo zajel prihodnji teden, sem večinoma razmišljal o tem, koga bo to prizadelo. Pa sem potem ugotovil, da to večinoma sploh ni slabo. To je normalno in napoved prav lepe pomladi.
Obeta se, kot kaže, povsem običajno leto za vse tiste, ki niso na obronkih Pohorja nekoliko prehitro in optimistično zasadili dateljnovih palm, ker se smrekam dolgoročno, kot kaže, pač slabo piše. Sprijaznimo se, zeblo nas bo do kosti tako kot v dobrih starih časih. Bomo pa potem toliko bolj veseli prvih pomladanskih sončnih žarkov, ko jih bomo končno dočakali. Nekako v slogu ene od starih rockovskih pesmi: Ne zaznaš lepote jutra, dokler ne bediš vso noč – in ne veš, kako lepa je pomlad, dokler ne pritisne prava zima.