Presenečenje bi bilo, če razkritje pritrjevanja pravne službe evropske komisije Sloveniji in predvsem ignoriranja njenega mnenja ne bi sprožilo političnega stresa in kazanja s prstom na domnevne krivce za še en domneven neuspeh. Stvari so pogosto bolj zapletene od politične, pristranske sodbe katerega od igralcev. Na muhi je lahko komisarka Violeta Bulc ali kdo drug.
Neizpodbitno dejstvo je, da se je arbitražni zaplet s selitvijo celotne zadeve na sodišče EU premaknil iz političnih v bolj zanesljive pravne roke. Postopki pred evropsko komisijo so bili del tega procesa selitve in v slovenski diplomaciji njenega pozitivnega mnenja sploh niso pričakovali. Že prej je bilo v tej zgodbi razkritega več kot dovolj o bruseljski obravnavi zadeve.
Ne glede na vse evropska komisija kot institucija v svojih uradnih stališčih vztraja pri pozivu, da bi Hrvaška in Slovenija morali uresničiti razsodbo. Pravniško mnenje seveda ne pomeni, da bo sodišče EU sledilo tej liniji argumentacije, a verjetno je, da bo ugotavljalo podobne kršitve evropskega prava. Z razkritjem so se predvsem potrdila pričakovanja o upravičenosti slovenskih očitkov. S takšno držo bo evropska komisija, ki je nekdaj bila pozitivna avtoriteta, v Sloveniji izgubila še več verodostojnosti.
Več kot povedno je, da v Zagrebu želijo ocene o očitnih kršitvah prava EU z zavračanjem arbitražne razsodbe čim bolj pomesti pod preprogo. Spodkopavajo namreč njihove dogme, s katerimi so politiki in stroka dolga leta prepričevali javnost. A pričakovanje, da bo na Hrvaškem kmalu prevladala racionalna obravnava zadeve, ni utemeljeno.
Bolj verjetno je, da bi šele po izreku sodbe, pred hrvaškim predsedovanjem EU leta 2020 in približevanjem schengnu, le priznali dejansko stanje. Tako bi lahko sodba sodišča, ki jo bo Hrvaška kot članica EU le morala sprejeti, premieru in vladi, ki bosta tedaj v Banskih dvorih, omogočila miselni preskok. Največja škoda je, da bo politična energija, ki bo uporabljena dotlej za ukvarjanje z zadevo, šla v prazno.