Tiskane izdaje
Čeprav je egiptovska volilna komisija v nedeljo razglasila, da je zmagovalec predsedniških volitev kandidat Muslimanske bratovščine Mohamed Mursi in da je Kairo namesto izbruha nasilja zajelo ulično slavje, predsedniške volitve niso prinesle nič dobrega.
Egipčani so v drugem krogu - z demokratičnimi sredstvi - izbirali med dvema skrajno nedemokratičnima kandidatoma. In med dvema skrajno nedemokratičnima blokoma, vojsko in islamisti, ki državo in njenih 85 milijonov državljanov vidita kot svojo lastnino. Iluzijo »pravične zmage« bo kmalu zamenjala groba streznitev. Politična, varnostna in ekonomska.
Nekaj dni pred razglasitvijo rezultatov je vrhovni vojaški svet, ki je po padcu Hosnija Mubaraka prevzel vodenje države, s pomočjo zvestega ustavnega sodišča tako rekoč razpustil parlament. Generali, ki v svojih rokah držijo štirideset odstotkov egiptovskega gospodarstva, so sprejeli amandmaje, ki jim omogočajo skoraj absolutno oblast.
Ne glede na uradno Mursijevo zmago, ki so jo na kompromise - precej bolj kot se morda zdi - pripravljeni muslimanski bratje »izbojevali« v sodnikovem podaljšku, je egiptovska vojska dokončala tisto, kar je začela v tistem trenutku, ko so na vrhuncu protirežimskih protestov vojaki na ulicah gorečega Kaira zamenjali osovražene policiste in si v prihodnjih dneh s svojo aktivno-pasivno vlogo prilastili ljudsko revolucijo.
Vojska je izvedla državni udar in svojo oblast le še utrdila. Zdaj je očitno dosegla še dogovor z Muslimansko bratovščino, svojim bolj ali manj le navideznim nasprotnikom, kar je z zemljevida »novega« Egipta dokončno izrinilo še tistih nekaj revolucionarjev, ki so upali, da bo koncept svobode in človekovih pravic iz Tahrirja mogoče razširiti po vsej državi.
