Konec romantične Revolucije

Sredi noči je zmanjkalo elektrike. Če ste na Kubi, je na to treba računati. Tako ali tako so vsi, tudi obiskovalci, ki niso prišli prvič in pred kratkim, na takšne mrke navajeni.

V mestecu v največji kubanski provinci Camagüey v osrednjem delu otoka so v ne toliko vročo kot vlažno tropsko poletno noč po enem od običajnih električnih mrkov na ulice prišli tudi ljudje, ki so do takrat tičali v hišah. Krožile so steklenice z rumom, nekateri so prijeli v roki kitare in zapeli pesmi. Takšne, kakršne so bile v nekem drugem času priljubljene tudi pri nas. O revoluciji. In o komandantu. Le da komandantu niso pravili Tito.

Kubanska revolucija je trajala od leta 1953 do 1959. Najbolj dejavno obdobje boja mladih bradatih upornikov proti vedno bolj diktatorskemu režimu Fulgencia Batiste je bilo zadnja tri leta, po tajni vrnitvi revolucionarjev iz pregnanstva v Mehiki. Takrat so se najprej utrdili na gozdnatih hribih na jugovzhodu največjega karibskega otoka, potem pa v povezavi z ilegalnimi borci proti Batisti v mestih pridobili tudi podporo na podeželju. Na prvi dan leta 1959 je Batista pobegnil s Kube in v naslednjih dneh so revolucionarji brez posebnih bojev prevzeli oblast.

Mladi revolucionarji, med katerimi še zdaleč niso bili samo komunisti, so imeli več komandantov. Eden od njih, Raúl Castro, je na oblasti še danes. Vendar je bil nekarizmatični Raúl druga linija komandantov. V prvi so bili Camilo Cienfuegos, Ernesto Guevara, bolj znan po vzdevku Che, in Raúlov starejši brat Fidel Castro. Prvi od trojice je v sumljivi letalski nesreči umrl že nekaj mesecev po zmagi, Che se je vedno bolj oddaljeval od bratov Castro. Šel je širit revolucijo v druge dele sveta; leta 1967 so ga ob pomoči ameriških obveščevalcev ujeli in ubili v Boliviji. Na oblasti pa sta ostala brata Castro, predvsem Fidel, El Comandante.

Ko na Kubi rečejo El Comandante, vedno mislijo Fidela Castra. Edini primerljiv po kultu osebnosti je Che, a ta je, tako kot v eni najbolj znanih revolucionarnih pesmi, Comandante Che Guevara. Zdaj 89-letni revolucionar Fidel je svojo najprej socialistično oblast usmeril povsem na levo, v dogmatični komunizem. Navezal jo je na takratno Sovjetsko zvezo, s čimer je nad otok priklical sovraštvo Združenih držav Amerike. Podjetja iz bližnje velesile, tudi ali predvsem takšna v lasti italijansko-judovske mafije, so bila do nacionalizacije največji lastniki vsega vred­nega na Kubi. Združene države so poskušale Fidela večkrat neuspešno likvidirati ali odstaviti, na koncu pa so se odločile, da bodo otok počasi izstradale z gospodarskimi sankcijami.

Zaradi pomoči Sovjetske zveze – Kubanci so jo plačevali tako, da so svoje vojake pošiljali v bolj ali manj propadle poskuse komunistične revolucije po svetu, najbolj znana je ekspedicija približno 60.000 njihovih borcev v Angolo v Afriki – je rdeči karibski otok preživel več desetletij sankcij. Hudi časi so nastopili po razpadu sovjetske države leta 1991. Kubansko gospodarstvo, na čelu s pridelavo sladkornega trsa, osnovne surovine za njihov sloviti rum, in tobaka, surovine za še bolj slovite cigare, je bolj ali manj propadlo oziroma nazadovalo v predindustrijske čase. Režim bratov Castro – Fidel se je s čela Revolucije zaradi slabega zdravja uradno umaknil leta 2008 – se je v zadnjih letih obdržal predvsem zaradi materialne pomoči levičarskih južnoameriških režimov, zlasti venezuelskega, od katerih je skoraj zastonj dobival energente. Skoraj zastonj zato, ker jih je »plačeval« s tisoči učiteljev in zdravnikov, izšolanih v nekdaj enem najboljših izobraževalnih in zdravstvenih sistemov na svetu.

Veličastna kolonialna arhitektura Havane in drugih večjih mest zdaj propada, muzejski ameriški avtomobili iz 50. let prejšnjega stoletja niso plod skrbi za ohranjanje preteklosti, ampak nuja, saj denarja za kaj boljšega ali novejšega ni veliko. Po luknjastih avtocestah, po katerih se mirno sprehajajo krave, poleg starih ameriških limuzin poskakuje še kakšen upehan sovjetski relikt in v zadnjih letih manjši, predvsem evropski avtomobili. Zemljo obdelujejo z voli.

Časi romantične Revolucije – enakosti, ruma, cigar in salse pod tropskim nebom – so minili. Pri družini, sestavljeni iz manj kot 30 let starih deklet in fantov, katerih starejši sorodniki so že davno pobegnili z otoka, sem pred desetletjem na črno preživel nekaj dni v njihovi veličastni, seveda razpadajoči vili v nekdaj prestižni četrti Miramar. Za hišo so posadili velik grm in vanj postavili takrat prepovedano satelitsko anteno.

Mladi so že pred leti vedeli, kaj se dogaja po svetu in da njihova razpadajoča država ni raj na Zemlji. Zdaj, ko sta Kuba in Amerika spet navezali več kot pol stoletja pretrgane diplomatske odnose in razvili svoji zastavi na veleposlaništvih v Washingtonu in Havani, se bodo Jenkiji vrnili po tisto, kar so po letu 1959 izgubili. Kuba bo s svojo unikatno naravo, s prelepimi peščenimi plažami, najbrž hitro postala samo še eden od predragih karibskih počitniških ciljev za premožne.