Konec Sirije

Medtem ko sta se ameriški in ruski predsednik v generalni skupščini Združenih narodov z retoriko iz časov hladne vojne v patetičnem dvoboju spopadala v bitki za »voditelja sveta«, je sirska vojna, najbolj krvav konflikt našega časa, vstopal v svojo novo, morda sklepno fazo.

Štiri leta in pol vojne so bila potrebna, da je Sirija – vsaj za trenutek – postala vodilna tema vodilnih svetovnih politikov; 260.000 žrtev in okoli dvanajst milijonov ljudi, ki so bili primorani zapustiti svoje domove (skoraj polovica sirskega prebivalstva), je bilo potrebnih, da je usoda Sirija postala »globalno relevantna«.

A temeljni razlog za »globalno« prebujenje niti slučajno ni velika človeška tragedija sirskega prebivalstva ali dejstvo, da Sirija kot enotna država že dlje časa ne obstaja več in da verjetno tudi nikoli več ne bo. Temeljni razlog, za »globalno« prebujenje v zvezi s sirskim vprašanjem je dejstvo, da je Islamska država prerasla samo sebe in postala grožnja svojim nezakonskim staršem.

Skrajna sunitska milica je otrok ameriške invazije na Irak in posledične destabilizacije države in – regije. IS je otrok brutalnega režimskega zatrtja prvotno miroljubnega sirskega odpora in izsiljene državljanske vojne, ki jo je vojni zločinec Bašar al Asad makiavelistično izbral za orodje ostanka na oblasti. Islamska država je otrok – podizvajalec – skrajne agende nekaterih arabskih zalivskih držav in Saudske Arabije, z naskokom najbolj umazanega regionalnega igralca, ki mu umazano igro omogočajo njegovi »globalni partnerji«.

Ta otrok je organsko rasel s pomočjo že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, naraščajočega spopada med suniti in šiiti, v katerem se za nadzor nad regijo in ključnimi energetskimi tokovi s pomočjo svojih zunanjih prijateljev spopadata že omenjena (sunitska) Saudska Arabija in (šiitski) Iran, ki je skupaj z Rusijo in tudi Kitajsko »poskrbel« za Asadovo preživetje in radikalizacijo konflikta.

Ta otrok z zelo pisanim DNK-jem je zadnje dve leti neovirano brisal meje med Sirijo in Irakom. Njegovi starši so mu, računajoč na poslušnost, pustili, da je počel, kar se mu je zahotelo. A dete je (pre)hitro zraslo in začelo sprejemati lastne odločitve. V tistem trenutku – po lanskoletnem obračunu z Jezidi v severnem Iraku in zasedbi jeza na reki Evfrat v bližini Mosula – je vzniknila Koalicija voljnih 2.0. V vojno proti svojim nezakonskim otrokom, ki to nikoli ni zares bila, se je podala druščina ne najbolj voljnih staršev, ki se sicer strateško že nekaj časa želijo umakniti z Bližnjega vzhoda. Posledica: Islamska država je svoj nadzor nad ozemljem v Siriji in Iraku močno povečala. Vzporedno z rastjo IS, najboljše oglaševalske agencije našega časa, so se (i)zbrisali še preostanki zgodovinskega spomina. Vstopili smo v točko nič.

Bašar al Asad in Vladimir Putin sta v Siriji le izkoristila »priložnost«, ki jo jima je ponudila mešanica zahodnih manipulacij, propadle globalne kredibilnosti in impotence. Lepšega in bolj krvavega darila ne bi mogla dobiti.