Konec tranzicijske zgodbe

Lastnik Merkurja bo postal tuji investicijski sklad; kupuje tako trgovsko dejavnost kot tudi nepremičnine, v katerih deluje trgovec. Drugače niti ne more biti, saj slovenski sinonim za prodajo tehničnega blaga posluje v najetih objektih in najemnina, za zdaj nižja od tržne, mu trenutno po eni strani omogoča boljše rezultate, po drugi pa predstavlja veliko tveganje za prihodnost.

Posel, formalno naj bi bil sklenjen te dni, je po neuradnih informacijah vreden skupaj malo manj kot sto milijonov evrov in ob pomanjkanju domačih močnih investitorjev ni druge možnosti, kot da gre še en del premoženja v Sloveniji v roke tujega lastnika.

Merkur je bil na vrhuncu moči leta 2008, s pet tisoč zaposlenimi je ustvaril okoli 1,3 milijarde evrov prodaje, kar bi ga še danes uvrščalo blizu vrha največjih družb pri nas. Pred leti je skoraj četrtino prodaje ustvaril zunaj Slovenije, na območju nekdanje SFRJ, a so tamkajšnja podjetja v glavnem poslovanje končala. Velika zadolženost zaradi širitve v obdobju, ko ga je vodil Bine Kordež, in poskus prevzema družbe so Merkur spravili na kolena. Zdaj so številke o poslovanju povsem drugačne, v prvih treh mesecih letos je ustvaril za slabih 45 milijonov evrov prihodkov; če bo tako vse leto, jih bo skupaj manj kot dvesto.

S prodajo tujemu skladu se končuje še ena zgodba slovenske tranzicije. Pri odgovoru na vprašanje, ali smo iz nje izšli kot zmagovalci ali poraženci, pa je v pomoč dejstvo, da zadnja leta prepoznavna slovenska podjetja prevzemajo investitorji iz tujine, veliko kupcev je prišlo tudi iz sosednje Hrvaške (Mercator, Žito, Droga Kolinska ...). A če se z enosmernim tokom investicij morda sprijaznimo, vendarle ostaja grenko spoznanje, da denar od prodaje strateških deležev podjetij ni šel v investicije, ki bi obetale boljšo prihodnost.