Tiskane izdaje
V naši državi živi 845 otrok, ki so jim sodišča priznala, da so upravičeni do 20 evrov preživnine. Zanje jo mora plačevati tisti od staršev, ki mu niso bili dodeljeni v varstvo in vzgojo, kot se uradno reče. Menda obstajajo tudi nižje od 20 evrov, a v statistiki, ki jo objavlja ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve, še ni bolj podrobnih kategorij. V naslednjem razredu, od 20 do 40 evrov na mesec, je 1647 otrok, do 60 evrov pa 4268.
Vsi ti podatki dokazujejo, da so problemi s preživninami tako zapleteni, da so upravičeno postali predmet parlamentarne razprave, pri kateri so bili zelo složni predstavniki vseh polov političnih strank, vpletenih ministrstev, institucij države in civilne družbe. Nobenih pomislekov ni bilo zaradi stališča, da je preživnina otrokova temeljna pravica, da se ostro obsoja njeno neplačevanje oziroma izmikanje plačevanju kot družbeno nesprejemljivo in zavržno dejanje, prav tako ne na pozive k večji ozaveščenosti družbe in ničelni toleranci do neplačevanja. V noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki bo šel predvidoma še ta mesec v parlamentarno obravnavo, je neupravičeno neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana ali prelaganje obveznosti opredeljeno kot ekonomsko nasilje. Slišati je bilo glasove, da se to neizpolnjevanje obveznosti lahko kaže tudi kot namensko zanemarjanje otroka.
S spremembo kazenskega zakonika, po katerem je neplačevanje ali izmikanje plačevanju preživnine kaznivo dejanje, ki se lahko kaznuje z do tremi leti zapora, se je država delno odzvala na številne klice po tem, naj se resneje loti tega pojava. A od polnih zaporov nevestnih staršev otroci nimajo nič. Za preživetje potrebujejo, da so obveznosti do njih izpolnjene.
Odločnost pri opozarjanju na problem preživnin je vsekakor nujna, vendar deklarativna drža ni dovolj. Izkušnje konkretnih vpletenih tega namreč ne odražajo. Postopki za določanje preživnin na sodiščih trajajo več mesecev, v primeru neplačevanja pa je izvršba zapadlih terjatev, tudi ob poenostavljenem obrazcu, ki so ga pripravili v sodstvu, za mnoge še vedno neživljenjski ukrep. Kljub zagotovilom ministrstva za pravosodje, da preživninam namenjajo posebno skrb - opredeljene so tudi kot prednostne terjatve, celo pred davčnimi - se zastopniki otrok pogosto počutijo povsem nemočni v sodnih mlinih in prepuščeni samim sebi.
Politika, predvsem pa ministrstvo za delo ima zdaj možnost in priložnost spremeniti temeljno ureditev preživnin. V javni obravnavi je novela družinskega zakonika, ki naj bi celovito urejal vprašanje vseh odnosov in razmerij v družini. Izhodišče bi lahko bila primerjalna analiza, ki jo je za ministrstvo pripravil Inštitut za socialno varnost in je pokazala na veliko šibkosti. Lahko pa prisluhne tudi nevladnim organizacijam, ki so sestavile zelo konkretne predloge izboljšanja, ki ne bi dopuščali, da bi še naprej govorili o dvajsetevrskih preživninah. Ugotavljanje, koliko stvari je narobe, nič ne pomaga, če bo vse drugo enako.
