Konservativna kontrarevolucija pod Alpami

Koalicijska pogodba peterice strank desne sredine prinaša pomemben zasuk v ekonomski doktrini. Ob napovedi keynesijanskih ukrepov, kot je državna podpora infrastrukturnim naložbam, prinaša pomembne davčne olajšave in druge ukrepe iz repertoarja ekonomike ponudbe, hkrati pa napoveduje konservativno fiskalno politiko in osemstomilijonski rez v proračunsko porabo.

Pred nami je tako preobrat v ekonomski politiki, z mešanico ukrepov, ki se deloma napajajo iz izročil reaganomike in thatcherizma. Pahorjeva vlada – s prevladujočo socialdemokratsko noto – je zadnja tri leta zasledovala prokeynesijansko politiko (deloma tudi po zaslugi rasti pokojnin in javnih plač, ki ju je uzakonila prva Janševa vlada) in prek zadolževanja povečevala javno porabo. S tem naj bi načelno spodbujala rast tudi s povečanjem domačega povpraševanja. A ta ekonomika se ni izkazala, saj sodi Slovenija med evrske države, ki jih je kriza najbolj prizadela.

Napovedani koalicijski fiskalni ukrepi (večinoma prepisani iz programa SDS 10 + 100) sodijo v aktualni nabor politik, ki jih ta čas vodijo desne vlade po svetu. Prej kot neoliberalnemu konceptu – ki je širši pojem – bi jih pripisali ekonomiki ponudbe (supply-side economics). Doktrina, ki je nastala v poznih 70. letih prejšnjega stoletja, temelji na predpostavki, da nižji davki in davčne olajšave spodbujajo ponudbo, proizvodnjo blaga in storitev, zato so, ob deregulaciji gospodarstva, prava pot za krepitev gospodarske rasti.

»Vlada ne razume tehnološkega preboja«

Moto je jasen: nižji davki omogočijo naložbe, višjo gospodarsko rast in blaginjo, zato je na koncu pobranih več davkov. »Vse desnosredinske vlade so od 80. let zelo naklonjene takšnim rešitvam. Drugo pa je, kaj lahko zdaj storimo, saj so razmere nekonvencionalne in zahtevajo tudi nekonvencionalno mešanico ekonomsko-političnih ukrepov,« meni profesor Bogomir Kovač z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. »Razmere zahtevajo mešanico različnih politik (policy mix), ukrepe, ki ne pripadajo doktrinarnim šolam ekonomskih politik, ampak so pragmatična mešanica, prilagojena lokalnim razmeram in tudi makroekonomskim razmeram na evropski ravni.«

Zdaj se lomijo kopja, ali so davčne olajšave pravi ukrep, ki bi v danih razmerah spodbudil rast.

»Ta predpostavka se je v preteklosti včasih empirično potrjevala, toda v ozadju je bila ponavadi tehnološka prenova,« opozarja Kovač. »Tehnološke inovacije omogočajo zniževanje stroškov, to pa požene gospodarski stroj naprej. Glavni dokazi o prednostih ekonomike ponudbe ne poudarjajo toliko ekonomsko-političnega ukrepa, zniževanja davščin. Rast je bila po navadi tehnološko pogojena. V koalicijskem programu zato vidim neko drugo napako. Z resorno ločitvijo znanosti in tehnologije smo pokazali, da tehnološkega preboja ne razumemo. Nimam upanja, da nova vlada razume, da ekonomika ponudbe privede do pospeševanja rasti skozi tehnološki preboj. Brez tehnološkega dela stvar odpade. Ločitev teh znanosti in tehnologije v okviru vlade kaže, da tega sosledja ni mogoče pričakovati,« meni Kovač.

Nekoherentnost ciljev: fiskalna čarovnija?

Da program Janševe koalicije, ki pomeni preobrat v konservativno vodenje javnih financ, ni nikakršen unikum, poudarja tudi Bernard Brščič z ekonomske fakultete. »Najbolj propulzivne države v Evropski uniji, predvsem Nemčija in Velika Britanija, dlje časa vodijo politiko zategovanja pasov z varčevanjem. Znebili so se fantazme, da je pot v lepšo prihodnost tlakovana z večjo javno porabo. Ključno v tem konservativnem preobratu je, ali gre res za ekonomiko ponudbe. Prej bi to poimenoval protikeynesijanski nihaj, konservativno kontrarevolucijo, primerljivo s tisto, ki se je zgodila v Veliki Britaniji konec leta 1979 in leta 1980 še v ZDA. Glavno sporočilo je, da se ne more trošiti več, kot se ustvari, da ima primat faza produkcije, ne pa razdelitev, in da je v večini primerov država problem, in ne rešitev.«

Toda ključni problem napovedanih koalicijskih ukrepov ostaja nekoherentnost ciljev. Kako lahko hkrati izravnavaš proračun, tako da »odrežeš« 800 milijonov evrov, ob tem pa se še odrekaš davkom, ko z olajšavami močno spodbujaš gospodarsko rast? Vsaj kratkoročno to ne gre skupaj. Zato bo treba prioritete časovno razporediti.

Zaradi zunanjih in domačih okoliščin ni več prostora za nadaljevanje dozdajšnjega trenda trošenja in zadolževanja. Slovenija je v treh letih zdrsnila v dolžniško past in smo na poti, da bomo v roku enega leta dajali samo za plačilo obresti že milijardo evrov. Problemi majhnih, odprtih gospodarstev, kakršno je Slovenija, se očitno ne začenjajo pri javnem dolgu, ki znaša 80 ali 100 odstotkov BDP, ampak že pri pol nižji zadolženosti.

»Zagotovo ni mogoče hkratno zniževanje davkov in zniževanje proračunskega primanjkljaja, kot izhaja iz koalicijske pogodbe, ki ima tudi keynesijansko plat. Spodbujanje rasti pomeni javnofinančno dekonsolidacijo in večanje primanjkljaja. Edina opcija je, da merimo na slabo milijardo proračunskega prihranka, vse drugo je sekundarnega pomena. Močno upam, da bo prevladala ta trda rešitev, ki pa lahko pomeni tudi večjo recesijo,« meni Brščič.

In dodaja: »Sanjarjenje o kakih klasičnih učinkih ekonomike ponudbe zdaj ne drži vode. Če kdo namerava uvesti socialno kapico in misli, da pokojninska blagajna ne bo v minusu, se moti. Za čaranje v davčnem sistemu je zelo malo prostora. Težko si je ob šestodstotnem javnofinančnem primanjkljaju zamisliti še dodatne davčne olajšave. Če državno potrošnjo znižujemo, moramo povečati druge načine potrošnje, naj bo to zasebna, ali izvoz, ali investicije. Tu se zgodba zatika in tu je radikalen rez, ki izhaja zgolj iz fiskalne konsolidacije, lahko kontraproduktiven za povpraševalno stran oživljanja rasti. Če je temeljni cilj fiskalna konsolidacija, kar je značilno za desne vlade, to pomeni, da Evropa zdaj drsi v recesijo. Glavnina programov desnih vlad v Evropi je usmerjena v isto smer.«

Globalni spopad 
dveh doktrin

Pod črto: opraviti imamo z dvema doktrinama, z diametralno nasprotnimi stališči o prioritetah v kriznih časih. Keynesijanci zagovarjajo zaposlenost in rast, šele nato bo na vrsti varčevanje za fiskalno konsolidacijo; fiskalni konservativci bi najprej varčevali in izravnali proračun, temu sledita nov zagon in rast.

Dogajanje v Sloveniji je mogoče razumeti kot lokalno specifiko v globalnem spopadu med prokeynesijanci in zagovorniki ekonomike ponudbe oziroma neoliberalci (kar je širši pojem), ki se srdito bije na teoretski in praktični ravni.

Najbolj eminentni predstavniki obeh šol so Nobelovi nagrajenci za ekonomijo: keynesijanca Joseph Stiglitz in Paul Krugman (sem lahko prištejemo še direktorja Federal Reserve Bena Bernankeja in ameriškega finančnega ministra Timothyja Geithnerja), prvi teoretik ekonomike ponudbe je nobelovec Robert Mundell, omeniti pa velja seveda vsaj še Miltona Friedmana.

»Kar zadeva ekonomske doktrine, je zdaj položaj v Evropi in ECB strašno zanimiv,« poudarja tudi Brščič. »Na eni strani imate Italijane, Belgijce, Grke in Američane in celo Mednarodni denarni sklad, ki so rekonstruirani keynesijanci in se zavzemajo za ekspanzivno fiskalno politiko. Drugačno linijo imajo le Nemci in delno Britanci: zavzemajo se za restriktivno fiskalno politiko, tudi za ceno potopa.«

»V doktrinarnem sporu nemški ekonomisti zagovarjajo izrazito konservativno fiskalno politiko, so kritični do politike ECB in Maria Draghija ter poudarjajo, da je treba najprej stabilizirati javne finance, ker je to signal trgom, da so zadeve pod nadzorom. To je po njihovem treba izvesti tudi za ceno zdrsa v recesijo. Novi keynesijanci pa menijo, da proračunski primanjkljaji niso problematični, zato je treba spodbujati gospodarsko rast. V tem vidim problem pri naši vladi: Kaj bo prevladalo?« se sprašuje Brščič.

»Keynesijanci govorijo najprej o zaposlenosti in rasti in temu prilagodijo fiskalno konsolidacijo. V razmerah globalne krize je to najbrž pravilnejša rešitev,« meni Kovač.

Toda prvi pogoj, da bo rešitev, kakršnakoli že, uspešna, so kredibilni politiki s kredibilnimi politikami. To velja tudi za prihajajočo slovensko vlado.