Tiskane izdaje
Je bil razplet žrebanja skupin uvodnega dela košarkarskega EP 2013 ugoden za slovensko reprezentanco ali ne? Na tako zastavljeno vprašanje lahko dobimo več različnih odgovorov, kot je teoretičnih možnosti. Zgodovina nas pač uči, da naši košarkarji običajno odlično začnejo nastope na velikih tekmovanjih in da se ravno ne morejo pohvaliti z uspešnim koncem. Zato lahko dvome primerjamo z razmišljanjem, ali je za prihodnost svežih zaljubljencev bolje, če se podata na prvi zmenek na prelep sončni dan ali v nalivu in premočena do kože. Pot do sreče je maratonska.
Tudi ustroj EP s 24 reprezentancami ne dopušča ubiranja bližnjic. Najboljša osmerica bo morala odigrati kar enajst dvobojev, ki bodo izluščili pravo elito, in kdor bo želel osvojiti odličje, bo moral prej ali slej ugnati domala vse velikane. Da v boju za kolajno pričakujemo tudi slovensko izbrano vrsto, ni skrivnost. Če bi se na prejšnjih tekmovanjih kdaj zbrala v popolni zasedbi, bi jo verjetno že imela, tako pa bo poskušala uresničiti dolgoletne sanje s kakšnim upokojenim asom manj in kakšnim mojstrom v zatonu kariere, vendar z nič manjšimi ambicijami.
Potem ko se je Slovenija na zadnjih štirih EP vselej uvrstila vsaj v četrtfinale in leta 2009 osvojila četrto mesto, bi bilo neiskreno reči, kar bo, pač bo. Na domačih tleh, ob velikem vložku v organizacijo prvenstva in potem ko je vodstvo KZS na čelo moštva postavilo enega najuspešnejših trenerjev na stari celini Božidarja Maljkovića, morajo cilji segati višje, kot so lani v Litvi ali še prej na Poljskem, v Španiji in Srbiji. Zato bo EP tudi test psihološke trdnosti, pritisk pa bo še toliko večji, če se bo ponovila tradicija in bodo tekmeci prišli v Celje, Koper, Ljubljano in na Jesenice z oslabljenimi moštvi. Z vsemi najboljšimi namreč praviloma igrajo le na olimpijskih igrah in na celinskih prvenstvih leto poprej.
Prva priznanja na račun Slovenije so deževala že po včerajšnjem žrebanju. Lepo je bilo videti navdušene obraze funkcionarjev FIBA in uglednih gostov med občudovanjem lepot Postojnske jame. Paša za oči jih je tako prevzela, da so prezrli neprepričljive obraze gostiteljev, ko so jih pobarali, če bodo tudi prizorišča EP tako čudovita. Le 289 dni pred začetkom EP se ravno ne moremo pohvaliti z resnico o dvoranah, ki so bodisi nedokončane bodisi jih sploh še niso začeli prenavljati. Niti z zapravljenim poldrugim letom zaradi naivnega čakanja na nova objekta v Novem mestu in na Ptuju niti z nevarnostjo za celotni projekt, če se bo kaj dodatno zalomilo na Jesenicah. Medtem ko se prireditelji bolj kot z vsebino ukvarjajo z obliko ter vzneseno predstavljajo logotip, maskoto in uradno himno prvenstva, je Koncertna dvorana v Postojnski jami, v kateri so opravili žreb, edini pripravljeni objekt za EP. Res pa je, da je narava zanjo imela na voljo milijone let.
