Kot deset božjih zapovedi

Raziskave kažejo, da se napaka zgodi pri enem od desetih pacientov, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. Ta delež je resnično velik. Brez posebnega razčlenjevanja je jasno, da prav zaradi tega vsaka oblika zdravljenja v vseh fazah zahteva celovito sodelovanje vseh članov zdravstvenega tima ter usklajeno, dosledno in jasno komunikacijo, ki onemogoča kratke stike med, denimo, določanjem in izvajanjem terapije.

Potrebno pa je tudi celovito sodelovanje s pacientom, ki je nemalokrat ključni člen v tej zdravstvenovarstveni verigi. Bolnik po vsej verjetnosti ne ve veliko o medicini, pozna pa svoj organizem in zna presoditi, kdaj mu ta z nepričakovanim, nenavadnim odzivanjem na terapijo sporoča, da nekaj ni v redu.

V slovenskem prostoru že nekaj let kroži knjižica, v kateri je popisanih deset nasvetov za varnejšo zdravstveno obravnavo. Kot deset božjih zapovedi v tako imenovani dekalog umeščenih pravil, namenjenih človeštvu, da bi živelo v sožitju, popisanih glede na odnos do boga in do soljudi. Vzporednica z zapovedmi za varno zdravljenje se ponuja kar sama.

Človek mora (iz)vedeti, da zna ustrezno ukrepati in se pravilno obnašati.

To velja tudi pri zdravljenju, kjer, ne nazadnje, ni dobro molčeče pristajanje na ponujeno rešitev, ampak, nasprotno, iskanje najboljše. S pomočjo niza vprašanj, ki jih velja postaviti zdravniku, ko ta pri svojem pacientu odkrije bolezen in postavi diagnozo. Po drugi strani pa bi bilo zanimivo izvedeti, koliko časa si pri obstoječih normativih želi ali more vzeti zdravnik, da bi pacientu odgovoril na vprašanja o tem, ali predlagano zdravljenje temelji na najnovejših znanstvenih dokazih, kaj zdravljenje vključuje, koliko bo pomagalo in kakšna tveganja prinaša, ali pa o tem, ali je diagnoza stoodstotno pravilna.

Prihod k določenemu specialistu danes vključuje veliko čakanja. Najprej čakanja pri iskanju pravega specialista, potem čakanja na vrsto za pregled, nemalokrat – kljub točno določenemu datumu in uri – tudi dolgotrajnega sedenja pred vrati ordinacije. Po vsem tem čakanju v kratko odmerjenem terminu ponavadi zmanjka manevrirnega prostora za vprašanja in odgovore – lahko pa se, nasprotno, zgodi, da bolnik, pretresen ob podatkih glede bolezni, preprosto pozabi, kaj je zdravnika hotel vprašati. Pravzaprav pogosto še pred prihodom domov pozabi tudi večino tistega, kar je zdravnik povedal potem, ko mu je postavil diagnozo.

Število kratkih stikov v zdravstveni sferi je resnično veliko, kar ni nič nenavadnega, saj je »zdravstvena industrija« nadvse zapleteno kolesje, v katerem posamezni delčki nenehno povzročajo motnje. Vendar preteče precej časa, preden je mogoče odkriti izvor ponavljajoče se težave v mehanizmu, v katerem so »sistemski problemi« glavni krivec za napake pri zdravljenju.

Zdaj je tudi pri nas začrtana nacionalna strategija za boj z zdravstvenimi mlini na veter, ki bo vodila v večjo kakovost in varnost. Na tej poti, ki ne bo ne lahka ne preprosta, pa se vendarle velja držati osnovnih zapovedi, ki so ključnega pomena za uspeh pri zdravljenju.