Kot doma

Prihodnost nam je znana, preteklost pa je negotova. Tako je v svojem romanu zapisal neki srbski pisatelj. Čeprav gre za narod na povsem drugem polotoku, nepovezanem s Korejskim, ponuja izpopolnjeno formulo za razumevanje tega, kar se dogaja na Daljnem vzhodu. O tem govori podoba z olimpijskih iger v Pjongčangu.

Ameriška medijska hiša NBC se te dni nenehno opravičuje Južni Koreji, njenemu narodu in Korejcem po svetu, ker je nekdanji novinar Joshua Cooper Ramo, odgovoren za analizo družbeno-političnega zaledja iger, izjavil nekaj, česar ne bi smel. Ramo je namreč izpostavil udeležbo premiera Šinza Abeja na odprtju zimskih iger ter povedal, da »predstavlja državo, ki je od leta 1910 do 1945 okupirala Korejo, a vam bo kljub temu vsak Korejec potrdil, da je Japonska kulturno, tehnološko in gospodarsko zgled, ki je bil zelo pomemben tudi za njihovo preobrazbo«.

Au! Kakšna predrzna neposrednost ameriškega analitika, ki je, mimogrede, odličen poznavalec Daljnega vzhoda. Na družbenih omrežjih so ga zmerjali Korejci, komentator uglednega časopisa Korea Times pa je opomnil, da so med japonsko okupacijo »mnogi Korejci grozno trpeli, najpogosteje zaradi posilstev, prisilnega dela, mučenja in pobijanja«.

NBC je pohitel z ustnim in pisnim opravičilom ter umaknil Ramoja iz vseh svojih oddaj. Upa, da bo zdaj spet vse v redu. Tisti, ki so zahtevali komentatorjevo glavo, ob tej priložnosti niso bili voljni omenjati, da trgovina med Južno Korejo in Japonsko na letni ravni znaša 75 milijard dolarjev in da prihaja četrtina tujih investicij v državo od nekdanjega okupatorja.

Korejci so seveda nedvomno trpeli pod japonskim škornjem. Toda ogromno vprašanje je, kako bo negotova preteklost, ki je razdelila tudi sam Korejski polotok, vplivala na prihodnost, ki, kot se zdi, nima veliko neznank. Kljub vsemu, kar se je dogajalo v bližnji preteklosti, kljub okrutnemu ubijanju med korejsko vojno v začetku 50. let, je zdaj dilema zgolj ta, ali bodo lahko presegli vse razlike, ki so vmes razdelile korejski narod na sever in jug, ali pa se bodo ponovno vojskovali. Res pa je, da tokrat ne bo posilstev in prisilnega dela, saj bi atomska bomba lahko to opravila brez takšnih gnusnosti.

Zdajšnja olimpijada je skrb vzbujajoča slika kontrastov med preteklostjo in prihodnostjo. Za medalje se bojujejo otroci, rojeni v 21. stoletju, na ulicah prelepega Seula, enega najrazvitejših mest na svetu, pa demonstrirajo zaščitniki nacionalnega trpljenja prejšnjega stoletja, ker se ne zmorejo spraviti s spravo. Nočejo sprejeti možnosti, da se južnokorejski predsednik sreča s severnokorejskim diktatorjem.

Seveda, narava režima v Pjongjangu je problematična in ga je treba zamenjati. Toda ali je to mogoče brez bomb?

V glavnem, prihodnost je nedvoumna. Ali bodo s kompromisi ohranili mir ali pa bodo z jedrskimi glavami uničili svet. Pa preteklost? Ta je še naprej negotova. Zakaj se v Koreji počutim kot doma?