Tiskane izdaje
Na zadnjih volitvah predsednika zdravniške zbornice je glasovalo skoraj 5000 slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Več kot kadarkoli doslej v zgodovini slovenske medicine.
Več kot 80 odstotkov tistih, ki so volili, je nedvoumno povedalo, da hočejo spremembe v vodenju tega stanovskega združenja, ki v zadnjem mandatu zagotovo ni bilo ovenčano s slavo. Nasprotno, nekatere nedomišljene in nepremišljene ali samozaverovane poteze so pomagale izničiti skrbno zgrajeni in v dolgih letih težko pridobljen ugled zbornice kot institucije, ki se zavzema za prav, za pravo in pravičnost. Za etiko odnosov v stanu, ki je od nekdaj veljal za enega najbolj zglednih in zgledovanja vrednih v družbi.
K sreči je zmagala želja po spremembah. Hotenje po prekinitvi uresničevanja moči, ki je začenjalo škodovati ne le zbornici sami, ampak tudi zdravnikom nasploh. Te je odvračalo od aktivnega (so)delovanja v zbornici in jih – ne vse, zagotovo pa mnoge, kar je, ne nazadnje, potrdil tudi fiasko na spomladanskih volitvah – vodilo v apatijo. V sprijaznjenost s stanjem, ko se v kriznem obdobju, ki že narekuje tudi spremembe v patologiji slovenstva, nekako ne zdi več pomembno ukvarjati se z načeli stanovske organizacije, če se z njimi ni več mogoče identificirati.
A takšno dogajanje, ki ga je že nekaj časa dodobra lahko občutila tudi »neposvečena« slovenska javnost, je vendarle doživelo katarzo. V pričakovanem.
V povedni odslovitvi dosedanje predsednice Gordane Kalan Živčec, v izkazanem velikem zaupanju znanemu strokovnjaku in etiku Matjažu Zwittru ter v nedvoumni zaupnici Andreju Možini, ki je – dobesedno – v kratkem času premagal res hudo bolezen. V motivaciji po spremembah. Osebnih in stanovskih. Medicinski kolegi so njegovo zavzetost, ki je že pred volitvami dobivala nedvoumna znamenja in potrditve podpore po vsej Sloveniji, na(d)gradili z izvolitvijo, ki jo je, ne nazadnje, napovedovala tudi vnaprejšnja podpora petih regijskih odborov.
Delo, ki čaka novega predsednika in njegovo ekipo, ne bo lahko. Vendar novoizvoljeni predsednik, ki mu je svoj del glasov s predčasnim umikom iz volilne tekme predal četrti predsedniški kandidat, Valentin Sojar, resne izzive pričakuje. Zaveda se, da slovensko zdravništvo ni pripravljeno na napovedovano in pričakovano sosledje omejevanj v zdravstvu, kar bo treba spremeniti, predvsem po organizacijski plati. Po očitno še obstoječem zaupanju v ohranjeno zdravo jedro zdravniške zbornice – tega so zdravniki na jesenskih volitvah nedvoumno izpovedali – pa krmiljenje tega osrednjega stanovskega združenja mimo številnih sistemskih, organizacijskih, vsebinskih in, ne nazadnje, tudi etičnih čeri zagotovo ne bo lahko.
Kako bomo vrednotili spremembe, ki utegnejo biti v prihodnjem štiriletnem mandatu ključne pri vzpostavljanju trdnejših temeljev slovenskega zdravstva? Upajmo, da se bodo uresničile obljube o soustvarjanju takšnih razmer v slovenskem zdravstvu, ki bodo za seboj puščale čim manj bolečo sled. Ne le pri zdravnikih, tudi pri bolnikih.
