Kot ponavadi

»Kot ponavadi,« je zažarel eden izmed starih kaninskih legendarnih žičničarjev, ki je v času, ko imajo običajni smrtniki pozni zajtrk, že prispel na zasluženo malico v restavracijo kaninskega smučišča. Trije deciliterčki špricarja so bili na pultu, še preden je to fizično sploh mogoče natočiti. In, kakopak, tudi izpraznjeni z isto hitrostjo. Nasmešek je bil pristen.

»Rekli smo, da je burja, saj smo vso noč popivali v Lipi. Nihče ni mogel migniti zjutraj, in če je bila burja, je bilo smučišče zaprto in smo lahko šli pit naprej,« mi je nekoč pojasnil nekdanji sezonski delavec. To so si nekoč privoščili za 1. januar, ko je Bovec zgodovinsko pokal po šivih. Pa je šel zaslužek Kanina v zameno za zapitek peščice, ki je bila večno brez odgovornosti in nadzora.

Ne tako dolgo za tem se je uresničil scenarij, ki se je pisal tako čez prst kakšni dve desetletji. Študentski projekt še iz dobe socialističnih sil se je končal s treskom dveh gondol na tla. Brez posledic za ljudi, ki so z vso naklonjenostjo Kaninu ves ta čas gledali skozi prste.

To so bili drugi časi. Danes je smučišče videti povsem isto, le kakšno artroskopijo je dalo skozi in nase nekaj več ličila. Ampak veste kaj? Je drugače, odnos je drugačen, ljudje so drugačni! Ni bila kriva večna ljubezen do rujne kapljice legendarnih žičničarjev, ki niso znali več ali bolje, da se je zgodba tako klavrno končala leta 2013. Bila pa je posledica, zrcalo poslovnega amaterizma »na kredo«, ki so ga s finančnim dopingom na državni recept sponzorirale banke. Ki smo jih še včeraj sponzorirali mi.

Skoraj osem milijonov vredno državno in evropsko posredovanje v obnovo Kanina ima že po prvem letu pozitiven odziv. Čeprav bi bila naložba vsaj polovična ali še precej manjša ob takojšnjem ukrepanju. Ampak zaradi načina dela »ponavadi« in »burje« smo najprej soglasno rekli: »Prav jim je!« Potem pa smo bili skesano soglasni, da je Kanin nekaj več in da ga potrebujemo. Še posebno ker je združen s povsem sodobnim smučiščem na italijanski strani.

Z obnovo so izgovori postali nesprejemljivi. To vedo morda tudi na Bovškem, kjer so skoraj doumeli, da se izplača subvencionirati staro železje. Pogoj za oživitev zimske sezone, ki v Sloveniji ni tako dolga, je zdaj na mizi. V enem hudičevem letu lahko torej vidimo razliko, kaj pomenita vložek in nato res vestno delo. Recept je preprost na zunaj, vendarle pa na koncu nikakor ni vse na plečih tistih, ki morajo zdaj reči: »Dajte mi lahek mlačni korenčkov sok. Kot ponavadi.«

Toda omenjena razlika v pristopu in delu za Kanin ne bo dovolj. Ne smemo pozabiti, da je bilo z državno intervencijo kupljenih le kakšnih pet let, preden bodo že tako stare naprave znova preveliko breme, v katerega se ne izplača več vlagati. Pet let pa je za izpeljavo resnega projekta v celovito posodobitev smučišča od a do ž zastrašujoče kratka doba. In tako je naličeni Kanin spet v stiski. Kot ponavadi.