Kot pred tridesetimi leti

Glavna železniška in avtobusna postaja v prestolnici sta sramota za mesto in državo. Temu pritrjujejo uporabniki pa tudi strokovna javnost od arhitektov do prvega mestnega urbanista, podžupana Janeza Koželja. Vse je še vedno tako kot pred tridesetimi leti: na avtobus potniki čakajo na mrazu, snegu, dežju in vročini, posedajo na asfaltu ali na prtljagi, na železniške perone kovčke vlečejo po stopnicah, dostopov za invalide ni. Spremenila se ni niti vožnja z vlakom: še vedno zamujajo, vozijo počasi in so neudobni, do Primorske pa je po tirih tako rekoč nemogoče. Utopično je zato nagovarjati ljudi k brezogljični, okoljsko bolj zavedni družbi oziroma k večji uporabi javnega prevoza.

In še primerjava s tujino. Pogled na ljubljansko in na primer dunajsko glavno železniško postajo jasno kaže, da je pri nas nekaj hudo narobe. Na Dunaju z enakim številom tirov prepeljejo šestkrat več potnikov kot v Ljubljani. Kako je to mogoče? Dunajčani so zgradili novo centralno postajo, projekta so se lotili premišljeno in podjetno. Infrastrukturo so racionalizirali, o tem, kaj želijo, so se z zasebnimi vlagatelji dogovarjali že vse od začetka. V ospredju so bili potniki, in ne trgovci, ti so v ospredju pri nas. In to čeprav so na Dunaju poleg železniške postaje, tako kot to predvideva tudi ljubljanska Emonika, zgradili nakupovalno središče. Vendar so Dunajčani dobili najmodernejšo prometno vozlišče v Evropi, ki so ga financirale avstrijske železnice, mesto Dunaj, zasebni vlagatelji in tudi Evropska unija.

Dunajski in ljubljanski projekt sta torej podobno načrtovana; vključujeta logistični in komercialni del. Le da projekt Potniškega centra Ljubljana načrtujejo več kot dvajset let, na poglobitev železniških tirov, ki bi jih lahko financirali z evropskim denarjem, pa pri nas očitno niti pomislili niso. Če lahko država z bruseljskimi sredstvi sofinancira projekt Drugi tir od Divače do Kopra, se poraja vprašanje, zakaj na takšno rešitev niso pomislili pri Emoniki. Poleg tega Ljubljana po mnenju strokovnjakov nujno potrebuje tudi poglobitev železniških tirov, saj bi tako povezali središče mesta z drugimi predeli prestolnice. Drži, poglobitev bi nas stala nekaj milijard evrov, vendar se s to rešitvijo ni ukvarjala nobena vlada. Zakaj? V štirih letih je tako velik projekt nemogoče dokončati, zato ga politiki ne morejo uporabiti pri predvolilnih obljubah. Gradnja Emonike naj bi se prihodnje leto končno začela. Čez štiri leta bomo dobili sodobni potniški center, stolpnico, hotel, pisarne in nakupovalno središče, podobno tistemu v BTC. Strokovnjaki ocenjujejo, da oblikovno gledano projekt ni zanič, je pa zasnovan konfekcijsko. Odgovor na vprašanje, ali je bolje začeti projekt takšen, kot je, ali pa še prihodnjih trideset let na prevoz čakati pod milim nebom, je seveda na dlani.