Kralj zasukov

Američani imajo radi televizijsko zabavo in zvezdnik resničnostne televizije, ki so ga jeseni poslali v Belo hišo, jim ponuja nov šov – Kdo ta teden vodi državo. Donald Trump je rokohitrsko iz klobuka potegnil velikonočnega zajca, novega Donalda Trumpa, ki se je otresel nadležnih predvolilnih obljub, da ZDA ne bodo več urejale sveta, ampak živele po izolacionističnem načelu »Najprej Amerika«. Zdaj v Siriji padajo tomahavki, Afganistan je pretresla mati vseh bomb, prva bojna skupina pa pluje proti Severni Koreji. Z letalonosilko Carl Vinson na čelu, s katere so v morje spustili truplo Osame bin Ladna. Morda si predsednik želi mornarski pogreb še za kakšnega sovražnika ZDA.

Po eni strani se zdi, da se končuje era stratega Steva Bannona in njegovega nacionalističnega krožka v Beli hiši, začenja pa se prevlada generalov in globalistov, z vse bolj vplivnim zetom Jaredom Kushnerjem na čelu. Trump naj bi bil ogledalo, v katerem odsevajo zamisli ljudi, ki so najbližji njegovim ušesom. Ta pa delujejo le, kadar je ugasnjena televizija. Če obstaja karkoli, kar bi lahko imenovali Trumpova predsedniška načela, so zajeta v ugotovitvi, da si ZDA po novem pridržujejo pravico do uporabe sile, kadarkoli je predsednik vznemirjen zaradi dogajanja na zaslonu. In tega ne more izraziti sredi noči s tipkanjem po zaslonu svojega telefona. Njegova sporočila na omrežju twitter je treba jemati dobesedno – recimo tisto, da bo »zbombardiral dr.k iz Islamske države« – nato pa jih čim prej pozabiti v čakanju na nova.

Trumpa so revni beli Američani izvolili kot novega odrešenika, nato pa je kot Sabbatai Zevi preobrnil svoje pridige, le da v nasprotju z otomanskim mistikom, ki je kabalo zamenjal za Koran, za vratom nima sablje, ampak nečimrnost in porazne številke o priljubljenosti. Gimnastika idejnih salt, s katero se razgibava predsednik edine vojaške supersile, ne bi smela biti presenečenje, publicist Lee Siegel je še pred njegovo slovesno prisego opozarjal, da bo poročanje o njem izjemno težavno delo, saj so njegova sporočila povsem nekoherentna. »Kot kubističen portret iz minute v minuto spreminja razumevanje realnosti,« je zapisal liberalni kulturni kritik. Prvi trije meseci razgibanega predsedovanja so potrdili napoved, o Trumpu s(m)o pisali kot avtokratu v nastajanju, opotekajočem se političnem novincu in običajnem republikanskem politiku.

Začetek dela je za vsakega predsednika hitra šola politike, stlačena v srečanja s številnimi sogovorniki. Za Trumpa je val spoznanj, da ne ve skoraj nič o skoraj vsem. Analitiki Washington Posta so ga razglasili za kralja zasukov, oznaka za politike, ki nenadoma popolnoma spremenijo stališča. Med Trumpovimi nenehnimi preskoki je težko ugotoviti, kakšno sploh je njegovo stališče. Vemo le, da bo odvisno od tega, kaj bodo v prihodnjih dneh predvajali na televizijah. Za zdaj je lahko zadovoljen. Za kakšnih sto milijonov bomb, tako rekoč drobiž v ameriških proračunskih vatlih, mu je na hitro nadelo podobo resnega vrhovnega poveljnika.