Tiskane izdaje
O tem, da je določeno stanje, položaj ali atmosfera odvisna bolj ali manj predvsem od zornega kota gledanja, ni nobenega dvoma, ampak ali je mogoče, da se zadeve postavijo na glavo v zgolj dveh letih? V umetnosti oziroma na Beneškem bienalu je. Če nas je leta 2015 kurator Okwui Enwezor prepričeval, da živimo v času tesnobe, popolne negotovosti in še bolj črnih obetov, nas je letošnja kuratorica Christine Macel poskušala pomiriti, da je vse v najlepšem redu in da nam umetnost ponuja pisane in živobarvne čare, ki nam bodo le še polepšali že tako čudovito življenje.
Seveda sta obe tezi pretirani, pretiravanje je pač v genskem zapisu sodobne umetnosti. Obe skrajnosti projicirata nekakšne vzporedne svetove, v katerih se le malokdo prepozna, utopična apokalipsa ni nič bolj prepričljiva kot utopična idila. Kot tudi nimajo posebnega učinka manifestativni umetniški pozivi k prevratom ali napeljevanje k ležerni meditaciji, tukaj vse stoji in pade s posameznim umetniškim delom. Ki ga je seveda treba vsaj nekoliko podrobneje analizirati z racionalnim in čustvenim aparatom, kar pa se v Benetkah pač vedno znova izkaže za misijo nemogoče.
V nepreglednem labirintu paviljonov se vsak bori za pozornost, vendar že površne meritve pokažejo, da obiskovalec posameznemu eksponatu nameni od deset do dvajset sekund. Tokrat je morda koncentracija še nekoliko manjša, saj je večina projektov brez posebne teznosti ali jasno razpoznavnih intenc, celoten kompleks spominja na gigantski hiperzdinajzirani šov. Če je dolgo tega prevladovala teza, da je vsebina že oblika (kar je pogosto rezultiralo v obupni banalnosti oblike), se zdaj vrača neomodernistična sintagma, da je oblika tudi vsebina (kar se sicer manifestira v nič manj pogosti banalnosti vsebine).
Beneški manierizem sodobne vizualne scene se kaže v poveličevanju metjeja, ročnega dela, monumentalna forma se je umaknila nekoliko manjšim formatom, predvsem pa je v ospredju zanimanje za primarnost, pa najsi gre za izbiro tem ali materialov. Interaktivnosti je malo, še manj visoke tehnologije, na ogled so predvsem variacije del iz tekstila, keramike, papirja in kovine, kar nekaj je tudi klasičnih likovnih praks. Kar se tiče fotografije in videa, je tudi tukaj v ospredju predvsem formalni perfekcionizem, gverilska dokumentarnost je očitno (vsaj za zdaj) stvar preteklosti.
Obstajajo seveda tudi izjeme in Slovenci smo nedvomno med njimi. Obzorniški projekt Novicam se ne odpovemo! Nike Avtor ima nedvomno naboj angažiranosti, enako velja tudi za retrospektivo skupine OHO, še zlasti pa za paviljon države NSK, ki sicer formalno ne spada pod okrilje bienala. Vendar bi težko govorili o posebni prodornosti, še zlasti polurni obzorniški video in spremljajoča knjiga v slovenskem paviljonu se zdita kljub zelo solidni formi precej neposrečena izbira. Hočeš nočeš je treba priti v Benetke s projektom, ki te očara, zapelje ali šokira na prvi pogled, to pričakujejo tako VIP gostje iz jaht, zasidranih pred Vrtovi, kot tudi obiskovalec slehernik. Pa če nam je to všeč ali ne.
